Ajda (lat. Fagopyrum esculentum) je enoletna rastlina, ki spada v družino dresnovk (Polygonaceae), v kateri so najbolj znani predstavniki rabarbara, dresnik, repinec in kislica. Čeprav jo mnogi zaradi njene hranilne vrednosti uvrščajo med žita, spada ajda med zelenjavo.
Korenina ajde je vretenasta in dobro razvita ter prodre v tla do 120 cm globoko. Ajda je dobro preskrbljena z vodo in hrano, čeprav korenina predstavlja le majhno maso rastline, kar pomeni, da korenina zelo dobro opravlja svoje delo. Rjavo steblo ajde je pokončno, votlo in razvejano ter doseže višino 0,5 - 3 m.
Listi so rdečkasti in se po zgradbi razlikujejo. Spodnji listi so sestavljeni iz peclja in srčaste listne ploskve, zgornji vrhnji listi pa imajo samo listno ploskev v obliki srca. Cvet se nahaja na cvetni vejici, ki raste iz popkov. Barva cvetnih listov se spreminja od bele do roza. Ajda ima veliko cvetov, ki jih oprašujejo različne žuželke. Plod ajde je trikotno zrno.
Ajda izvira iz Azije, Himalaje in Mandžurije, v Evropo pa so jo konec 4. stoletja prinesli Mongoli. Danes so največje pridelovalke ajde Rusija, Ukrajina in Kazahstan.
Ajdo gojimo izključno zaradi zrnja, ki ima visoko hranilno vrednost. Zrnje je lahko prebavljivo in primerno za dietno prehrano, saj ajda ne vsebuje glutena. Ajdovo kašo pridobivamo z luščenjem zrn, uporabljamo pa jo kot dodatek jedem ali mesnim izdelkom. Z dodajanjem ajde lahko jedi izboljšamo.
Sorodniki
Vrste
Če sejemo ajdo kot glavni posevek, izberemo sorte z daljšo rastno dobo, za naknadno setev pa je najbolje uporabiti sorte s krajšo rastno dobo.
Večletna ajda
Večletno ajdo (lat. Fagopyrum symosum) imenujemo tudi zelenjavna, krmna ali zdravilna ajda. To divjo vrsto gojijo v Mandžuriji in na Himalaji kot predhodnico prave ajde. V Indiji jo gojijo in uporabljajo predvsem zaradi njenih zdravilnih lastnosti.
Navadna ajda
Navadna ali prava ajda (lat. Fagopyrum esculentum) je najpomembnejša vrsta ajde tako v svetu kot pri nas. Ajda je v naših krajih tradicionalna narodna jed, ki je stara več stoletij. Navadno ajdo so udomačili in prvič gojili v notranjosti jugovzhodne Azije okoli leta 6.000 pred našim štetjem. Barva cvetov se spreminja od bele do rožnate barve. Cvetovi so dvospolni, pojavijo se od junija do septembra, odvisno od tega, kdaj smo ajdo posejali. Ajda ima dolgo rastno obdobje, celo do 60 dni. Plod ajde je trikotno zrno.
Tatarska ajda
Tatarska ajda (lat. Fagopyrum tataricum)se uporablja kot krmna kultura za silažo. Imenujejo jo tudi zelena ajda. Zeleno-rumeni cvetovi so zbrani v grozde na dolgem socvetju. Običajno raste v Sibiriji in se pojavlja v dveh oblikah: navadni in rženi. Obe obliki sta neobčutljivi na zmrzal, nezahtevni za obdelavo in dosežeta višino 1 - 1,5 m. Na vrtovih, kjer v zemlji primanjkuje organskih gnojil, uporabljamo ajdo kot zeleno gnojilo tako, da njeno biomaso v fazi cvetenja zdrobimo in vnesemo v zemljo.
Gojenje
Gojenje ajde povečuje biotsko raznovrstnost in ima zato ekološko vrednost. Ajdo sejemo kot poletni posevek, da preprečimo rast plevela.
Tla
Ajda nima velikih zahtev glede tal in lahko uspeva na različnih vrstah tal, od lahkih in peščenih do težkih glinastih tal. Gojimo jo tudi na revnih, kislih in peščenih tleh, najbolje pa uspeva na rodovitnih in strukturnih tleh. Vendar pa, če so tla zelo rodovitna, spodbudijo bujno rast, ki vodi do zmanjšanja pridelka. Ajdi ne ustrezajo težka, mokra tla, na katerih se naredi skorja.
Podnebje
Ajda je občutljiva na nizke temperature, zato jo je tvegano sejati zgodaj spomladi, občutljiva pa je tudi na temperature nad 30°C. Neustrezne razmere močno zmanjšajo pridelek. Minimalna temperatura za kalitev je 4 - 5°C, pri temperaturah 25 - 30°C pa seme vzkali v 5 do 8 dneh. Pri nas so za setev in kalitev primerne temperature med 4 in 9°C.
Čas sejanja
Pridelek ajde je močno odvisen od tega, kdaj ajdo posejemo. Zgodnja spomladanska setev omogoča večjo listno površino, biomaso in večji pridelek zrnja, vendar pa setev v tem obdobju prinese tudi nevarnost poznih pozeb. Po drugi strani pa lahko pozna setev vpliva na zmanjšanje vlage v času kaljenja in rasti rastlin. Zgodnjo setev izvedemo konec aprila ali maja, pozno nadomestno setev pa izvedemo v prvih dneh julija.
Kolobarjenje
Ajdi monokultura ne ustreza, zato jo moramo gojiti v kolobarju, sicer se njen pridelek zmanjša. Če ajdo gojimo kot glavno kulturo, so najboljše predkulture enoletne stročnice - stročji fižol, grah in bob ter okopavine - soja, koruza, sladkorna pesa in krompir. Kot jesenski posevek so dobre predkulture oljna ogrščica in strna žita - pšenica, rž, ječmen in oves.
Gojenje dodatnih rastlin v okolici ajde bo pripomoglo h krepitvi ekosistema in k rasti zdravih ter produktivnih nasadov ajde, zato jo lahko sadimo poleg nizko rastočih rastlin, ki z njo ne tekmujejo za svetlobo in hranilne snovi, vključno s koprom in redkvico, ki bo dodatno zaščitila tla in pomagala pri zatiranju plevela.
Primerne so tudi rastline, ki odganjajo škodljivce, ki napadajo ajdo. Sivka odganja mravlje in molje, trpotec pa oddaja neprijeten vonj, ki ga škodljivci ne marajo.
V poletnem obdobju je priporočljiva naknadna setev ajde kot glavnega posevka v tržne namene za pridelavo semen. Ajdo je priporočljivo posejati na manj rodovitna tla, saj jih bolje izkoristi kot druge kulture.
Faza mirovanja
Čeprav je ajda enoletna rastlina in nima faze mirovanja, preide v stanje upočasnjene rasti. V tem obdobju se rastlina ne razvija in ne požene novih listov. Ta faza se običajno pojavi v hladnejšem obdobju leta in lahko traja več tednov ter je pomembna za zdravje ajde, saj ji omogoča, da si opomore in se pripravi na novo sezono rasti in cvetenja.
Sajenje
Ajdo je priporočljivo sejati kot glavni posevek za pridelavo semen, v naknadni in stranski setvi pa ajdo gojimo v tržne namene. Na ta način je mogoče bolje izkoristiti tla in pridobiti še eno žetev.
Sejanje
Setev ajde se razlikuje glede na dolžino rastne dobe. Tiste sorte, ki imajo kratko rastno dobo, uporabljamo kot naknadne ali stranske vmesne posevke, sorte z daljšo rastno dobo pa kot glavne posevke. Dolžina rastne dobe je odvisna od sorte. Pri zgodnejših sortah traja vegetacija 60 - 70 dni, pri srednje poznih sortah 70 - 80 dni in pri poznih sortah več kot 80 dni. Setev lahko opravimo, ko temperatura tal doseže 15°C, ajda pa začne kaliti že pri 4 - 5°C.
Glede na to, da ajda slabo prenaša nizke temperature, se je priporočljivo izogibati zgodnji setvi, saj jo lahko spomladanska pozeba popolnoma uniči. Ajdo kot glavni posevek sejemo v prvi polovici maja, naslednjo setev pa opravimo takoj po žetvi glavnega posevka. Setev večinoma poteka s sejalnicami za strna žita. Pri širokovrstni setvi je razdalja med vrstami 45 cm, pri ozkovrstni pa od 12,5 do 25 cm. Ajdo sejemo na globini 4 cm.
Sajenje sadik
Ajdo sadimo kot sadiko le takrat, ko želimo hitro pridobiti zrele rastline. Sadike običajno kupimo pri pridelovalcih, pri sajenju pa je potrebno paziti, da se zemlja ne izsuši in da so sadike posajene na dovolj veliki razdalji. Z uporabo sadik lahko prihranimo pri času rasti rastline, izognemo pa se tudi težavam s škodljivci, ki bi lahko nastali pri setvi semen. Vendar pa je potrebno upoštevati, da rastlina ne bo obrodila v istem letu, kot je bila posajena.
Sadike ajde običajno posadimo na izbrano mesto, ko odstranimo vse plevele in pripravimo sadilne jame. Pred sajenjem lahko sadike presadimo v začasne posode z zemljo, kar bo zagotovilo dobro ukoreninjenje. Sadike sadimo v 30-40 cm široke in globoke jame, po sajenju pa jih rahlo potlačimo okoli korenin in dovolj dobro zalijemo, da se tla navlažijo in tako pomagajo sadikam, da se prilagodijo novemu mestu rasti.
Gojenje na vrtu
Ajda je ena najbolj preprostih rastlin za gojenje ter je prostorsko in časovno najmanj zahtevna. Semena ajde lahko začnete v toplih mesecih dodajati med druge rastline na vrtu. Rastline ajde odmrejo ob prvem mrazu, zato ajdo sadite od pozne pomladi do poznega poletja, kadar koli so tla na vrtu neizkoriščena več kot tri tedne. Za sajenje izberite sončno območje z dobro odcedno zemljo. Ajdo sejemo za izboljšanje zelo slabe zemlje, za boljše rezultate pa lahko pred sajenjem vmešamo nekaj organskega gnojila. Semena položite v obdelano zemljo tako, da so medsebojno oddaljena približno 5 cm in 3 cm globoko v zemlji.
Ajda je "dobra soseda", saj sosednjim posevkom ne krade sončne svetlobe in hranilnih snovi. Najboljše od vsega pa je, da bo ajda privabila koristne žuželke v bližnjo okolico, zato je popolna družba vsaki zelenjavi ali cvetlici, ki se poleti spopada s pritiskom škodljivcev ali ima težave z opraševanjem.
Gojenje v rastlinjaku
Pridelava ajde se začne v rastlinjaku s sajenjem semen za presajanje. Ko rastline zrastejo do ustrezne višine, jih prestavimo na polje in nato privabimo medonosne čebele, da ajdo oprašijo.
Gojenje v posodah
Ajdo lahko gojimo v posodah, vendar tega običajno ne izvajamo, ker ob takem gojenju ni velikega pridelka. Najpogostejši razlog za takšen način sajenja ajde je izboljšanje kakovosti tal za druge kulture, ki bodo kasneje rasle na tem mestu.
Vzdrževanje nasada
Ker ajdo sejemo pozno, so tla pogosto suha, zato je potrebno zemljo po setvi povaljati. Valjanje izvajamo zato, da vzpostavimo boljši stik med zemljo in semeni ter s tem omogočimo kapilarni dvig vode do semen, s čimer pospešimo in izenačimo kalitev in brstenje. Če se pred kalitvijo na površini naredi skorja, jo je potrebno zdrobiti z brananjem.
Glede na to, da ima ajda hitro začetno rast in velike liste, senči površino in ima sposobnost uničenja plevela. Zaščito pred plevelom lahko tako opustimo predvsem pri ozkovrstni setvi. Če smo primorani uporabiti herbicide, jih uporabimo po setvi in pred brstenjem.
Ker je ajda medonosna rastlina, je dobro v bližini njenih nasadov postaviti čebelnjake s čebelami, s čimer bomo povečali oploditev cvetov in s tem dosegli tudi večji pridelek ajde. Ajdov med je kakovosten in zdrav zaradi velike vsebnosti vitamina D.
Nega
Vzdrževanje in nego izvajamo po dežju, ko se tla dovolj posušijo, da zadržijo in ohranijo vlago ter da lahko uničimo plevel. Hkrati izvajamo tudi gnojenje.
Zalivanje
Ajda ima veliko potrebo po vodi, saj je občutljiva na pomanjkanje vode in sušo. V času cvetenja, oploditve in predvsem v času oblikovanja zrn jo je potrebno zalivati. Presežek vode pa je nezaželen, saj ajda močno nabrekne, kar zaradi slabše oplojenosti cvetov vodi do manjšega pridelka zrnja.
Gnojenje
Ajda ima dobro razvit koreninski sistem, ki dobro vpija težje topna hranila, zato ni potrebe po obilnem gnojenju. Pri manj rodovitnih tleh pred obdelavo dodamo približno 40 - 60 kg/ha dušika, 50 kg/ha fosforja in 60 - 100 kg/ha kalija. Del dušika dodamo ob obdelavi tal, drugi del pa po potrebi, vendar ne smemo pretiravati, ker dušik povzroči prekomerno rast, dolgo vegetacijsko dobo, slabšo oploditev in slabše dozorevanje. Pri naknadni setvi lahko količino gnojila prepolovimo, zato je ta bolj ekonomična.
Razmnoževanje
Ajdo lahko razmnožujemo s poganjki tako, da poganjke vzamemo iz baze rastline in jih presadimo v posode z zemljo. Ta način razmnoževanja je najbolje izvajati zgodaj spomladi ali pozno poleti, ko so poganjki najmočnejši. Ko se poganjki dobro ukoreninijo, jih lahko presadimo na izbrano mesto v vrtu. Ajdo lahko razmnožujemo tudi s semeni, ki jih zgodaj spomladi posejemo neposredno v zemljo.
Presajanje
Čeprav ajdo sadimo kot enoletno kulturo, jo lahko presajamo. Najprimernejši čas za presajanje je pomlad, ko rastlina začne rasti. Ajdo presadimo v svežo, rodovitno zemljo in v večjo posodo, da ima rastlina prostor za rast. Pri presajanju rastlino previdno vzamemo iz stare posode ali z mesta sajenja, koreninski sistem pa temeljito očistimo morebitnih poškodb ali gnilobe. Po presajanju ajdo zalijemo in shranimo v zmerno toplem, svetlem prostoru z zmerno zračno vlago.
Pomlajevanje
Ajde ni potrebno redno pomlajevati, saj je odporna na različne pogoje. S presajanjem ali pomlajevanjem ajde pa lahko izboljšamo njeno bodočo kakovost in produktivnost. Najboljši čas za presajanje je pomlad, ko rastlina začne novo rast. Če se je ajda preveč razrasla ali če začne slabo rasti, potem je takrat idealna priložnost za presajanje, s čimer bomo rastlino hkrati tudi pomladili.
Redčenje
Ajdo moramo redčiti, da ima rastlina dovolj prostora in svetlobe za rast in razvoj ter da preprečimo kopičenje bolezni in škodljivcev. Redčenje priporočamo na 2-3 leta, odvisno od hitrosti njene rasti in gostote nasada. Z odstranjevanjem starih in šibkejših rastlin tudi izboljšamo kakovost in produktivnost rastline.
Obrezovanje
Ajdo je potrebno obrezovati zaradi ohranjanja njene oblike in odstranjevanja suhih ali poškodovanih rastlin, pa tudi da ustvarimo pogoje za boljši razvoj novih poganjkov. Obrezovanje je najbolje izvesti zgodaj spomladi, ko je rastlina v fazi aktivne rasti. Če obrezovanje izvajamo redno, lahko to privede do povečanja kakovosti, vendar je potrebno obrezovanje skrbno načrtovati, da ne poškodujemo rastline.
Zaščita pred vetrom
Ajda je lahko občutljiva na močne vetrove, ki lahko ogrozijo njeno rast, zato jo je priporočljivo v zgodnji fazi rasti zaščititi. Če ajdo sadimo v posode, jo postavimo na mesto, zaščiteno pred vetrom ali pa jo podpremo ustreznimi količki. Če ajdo sadimo na odprtem prostoru, pa jo je priporočljivo saditi v strnjenih skupinah, da se rastline medsebojno ščitijo.
Priprava na naslednjo sezono
Preden začnemo s pripravo tal, je potrebno s površine odstraniti vse rastline, plevel in druge tuje snovi ter zemljo prerahljati, kar omogoča, da voda in hranilne snovi bolje prodrejo v tla. Dodajanje organskih ali mineralnih gnojil pomaga krepiti tla in zagotavlja hranilne snovi, ki jih ajda potrebuje za rast in razvoj. Zemljo je potrebno po vnosu gnojila dobro zrahljati, da se gnojilo po tleh enakomerno porazdeli.
Bolezni
Ajda je veliko bolj odporna na napade škodljivcev kot druge kulture. Ker pri ajdi zaščite pred boleznimi večinoma ne uporabljamo, je dober eko izdelek. Različne sorte ajde so na glivice različno odporne, vendar jih zlahka zatremo s fungicidi.
Pepelovka ali pepelasta plesen
Pepelovka ali pepelasta plesen (lat. Erysiphe polygoni) je pogosta okužba, ki se prenaša s semeni in na listih naredi rahle svetle lise, ki lahko kasneje povzročijo nastanek majhnih nekrotičnih področij. Bolezen se pojavi v toplem in vlažnem vremenu. Zdravljenje ni možno, vendar se okužba ne poslabšuje in ne vpliva na pridelek.
Zlata rumenica
Zlata rumenica (lat. Flavescence dorée) je bolezen, ki jo povzroča fitoplazma in zaradi katere so cvetovi majhni, zeleni in sterilni. Običajno jo opazimo na poljih ajde, vendar prizadene le nekaj rastlin. Bolezen razširja žuželka aster leafhoppers. Zlata rumenica sicer nima bistvenega vpliva na pridelek, proti okužbi pa tudi ne obstaja preventiva. Ker ajda služi kot gostiteljica, ne bo zmanjšala populacij patogenov, če jo uporabljamo v kolobarju s posevki, dovzetnimi za to fitoplazmo.
Škodljivci
Pri ajdi glede škodljivcev podobno kot pri boleznih praviloma ne izvajamo zaščitnih ukrepov. Ajda je manj dovzetna za napade škodljivcev kot druge vrste, napade pa jo večinoma bolhač. Pokalice, listne uši, stenice, sovice in koruzni molji lahko prav tako napadejo ajdo, vendar ne povzročijo tolikšne škode.
Bolhač
Bolhač povzroči na rastlini največjo škodo, saj ajdo napade v zgodnji fazi rasti in razvoja ter poškoduje liste. Prepoznamo ga po drobnih luknjicah na listih. Bolhač je majhna, črna, 2 mm velika žuželka, ki se prisesa na list in skoči, če se listu kdo približa. Bolhač ne mara vlage, zato je potrebno zemljo redno zalivati in pokrivati z zaščitno kopreno. Če pride do močnega napada žuželk, je potrebno uporabiti določene insekticide.
Ličinke moljev
Ličinke (lat. Agrotis spp., Peridroma saucia, Nefelodi mini...), ki povzročajo škodo, so navadno aktivne ponoči, podnevi pa se skrivajo v tleh ob vznožju rastlin ali v ostankih ovenelih rastlin. Ličinke so dolge 2,5 - 5 cm, različno obarvane in se, ko jih zmotimo, običajno zvijejo v obliki črke C. Imajo širok razpon gostiteljev in napadajo zelenjavo, vključno s šparglji, fižolom, zeljem, korenjem, zeleno, koruzo, solato, grahom, papriko, krompirjem in paradižnikom. Po potrebi je potrebno uporabiti določene insekticide.
Uporaba
Ajda je zelo stara kultura, ki jo ponovno začenjamo uporabljati predvsem zaradi novih trendov v prehrani in kmetijski pridelavi. Vse večje zanimanje za zdravo prehrano je povečalo povpraševanje po ajdi zaradi njenih hranilnih in zdravilnih lastnosti. V kmetijstvu je pridobila pomen zaradi ekološkega načina pridelave. V kratki rastni dobi rastlina ustvari veliko nadzemno maso, zato jo lahko uporabljamo tudi za zeleno gnojenje. Zelena masa se lahko uporablja tudi kot krma za živino. Ajdova slama je hranljiva, vendar je živalim potrebno omejiti količino tovrstnih obrokov, ker se po zaužitju lahko pojavijo izpuščaji in rdečica, kar povzroči toksin v ajdi.
Žetev
Ajda cveti in zori neenakomerno, zato lahko vegetacija traja do 35 dni. Zaradi neenakomernega zorenja in odpadanja zrn lahko nastanejo velike izgube. Z žetvijo začnemo, ko večina plodov dozori, torej ko se večina plodov obarva temno rjavo, preden začnejo odpadati. Steblo je takrat še zeleno, počasi pa začne dobivati rdečkasto barvo. Večinoma žanjemo zjutraj.
Sušenje
Sušenje ajde je postopek, pri katerem rastlino sušimo zaradi nadaljnje uporabe njenega zrnja. Sušimo lahko na soncu in v sušilnicah. Vsekakor pa je pomembno, da sušenje ajde poteka previdno in da suho rastlino hranimo na suhem in hladnem mestu, s čimer preprečimo gnitje in razvoj škodljivcev.
Sušenje na soncu
To metodo uporabljamo ob idealnih zunanjih pogojih - ob sončnem in suhem vremenu. Rastlino pustimo, da se naravno posuši na soncu, zrnje pa zberemo, ko je popolnoma suho.
Sušenje v sušilnicah
Ta postopek se uporablja, ko zunanji pogoji niso idealni za naravno sušenje ali ko je potrebno hitro sušenje. Ajdo damo v sušilnico za rastline, ki jo segrejemo na določeno temperaturo, da se ajda čim hitreje posuši.
Skladiščenje
Zrnje je potrebno po žetvi ustrezno shraniti in skladiščiti v temnih ter suhih skladiščih z do 40% relativno zračno vlago. Zrna lahko v skladiščih, kjer ni vlage, hranimo več kot 2 leti. Tako kot ostala strna žita ajdo posušimo, da ne vsebuje več kot 14% vlage.
Ozimnica
Kulinarika
Ajdovo zrnje lahko zmeljemo v moko, ki jo uporabimo za pripravo rezancev, palačink, kruha in številnih izdelkov brez glutena. Za tiste, ki ste na dieti - dobro je vedeti, da surova ajdova kaša doda teksturo in hranljivost granoli, piškotom, krekerjem in drugim kruhu podobnim izdelkom. Ajdo dodajamo različnim jedem, od jogurta in juhe do solat. Ajda je tudi dobro vezivo za peko, saj v tekočini postane želatinasta. Ajdova moka se dobro meša z drugimi mokami kot so pšenična, koruzna, ržena in druge. Glede na to, da ajda ne vsebuje glutena, je odlična izbira za ljudi, ki so alergični na gluten.
Ajda je medonosna kultura. Ker ajda cveti 30-40 dni, je čas za pridelavo medu daljši. Ajdov med je temnejši in intenzivnejšega okusa. Prisotnost čebel na polju močno poveča pridelek žit.
Medicina
Ajdovo zrnje je bogato s hranilnimi snovmi. Oluščeno zrnje vsebuje 70 - 80% ogljikovih hidratov, 10 - 15% beljakovin, 2 - 3% maščob, 1 - 2% mineralnih snovi in 1 - 2% surovih vlaknin. Od mineralnih snovi vsebuje največ kalija, fosforja, magnezija, kalcija. Izmed mikroelementov je v ajdi največ cinka, železa, mangana, bakra, natrija in selena. Beljakovine, ki jih vsebuje ajda, so kakovostnejše od beljakovin v pšenici, v primerjavi z drugimi žiti pa ima ajda več vitaminov in mineralov.
Glede na to, da je ajda bogata z vitamini, vsebuje skoraj celotno skupino vitaminov B in visok delež bioflavonoida rutina. Rutin je flavonski glikozid in dobro pomaga pri številnih boleznih današnjega časa. Rutin je antioksidant, krepi kapilare in pomaga pri zdravljenju bolezni srca in ožilja, predvsem visokega krvnega tlaka ter zmanjšuje tveganje za srčne bolezni. Prehrana, ki vsebuje ajdo znižuje raven holesterola in tudi znatno zniža raven glukoze v krvi, zato je priporočljiva za ljudi s sladkorno boleznijo.
Zanimivosti
Ajdo že 7.000 let uporabljajo kot krmo za živino in v prehrani ljudi. Njena uporaba naj bi se začela v jugovzhodni Aziji. Od tam se je razširila v Srednjo Azijo, na Bližnji Vzhod in nato v Evropo. Ajda je na Finskem dokumentirana že vsaj od leta 5.300 pred našim štetjem. V Severno Ameriko so ajdo prinesli v 17. stoletju.
Industrijska revolucija je kmetijskim gospodarstvom po vsem svetu prinesla osupljive nove tehnologije. Nova gnojila so močno povečala produktivnost, donosnost in priljubljenost drugih kultur, kot sta pšenica in koruza. Posledica tega napredka je bilo občutno zmanjšanje pridelave ajde. Leta 1918 je bilo v Ameriki požetih več kot milijon hektarjev ajde, do leta 1954 pa se je pridelava ajde zmanjšala na samo 150.000 hektarjev.
V preteklosti se je večina pridelane ajde porabila kot krma za živino in perutnino, danes pa večino ajde gojijo za prehrano ljudi. Sredi sedemdesetih let se je povečalo povpraševanje po novih žitih za zajtrk in ajdovih rezancih, kar je povzročilo porast zanimanja za ajdo v prehrani.
Ajdo uporabljajo v industriji alkoholnih pijač za proizvodnjo brezglutenskega piva in viskija.
90% svetovne količine ajde prihaja iz Rusije.
Zavržene ajdove luščine uporabimo kot polnilo za blazine.
Po vsebnosti esencialnih aminokislin se ajdove beljakovine približujejo izdelkom živalskega izvora, zato veljajo za enakovreden nadomestek mesu.
Ajda je morda edina rastlina, ki ne more biti GSO. Dobro raste brez gnojil in ne potrebuje kemikalij.
Ajde ni potrebno mešati s sladkorjem, saj bo sladkor nevtraliziral vse koristne lastnosti ajde. Če pa ste se že odločili za sladko različico, namesto sladkorja dodajte med. Sladkim sestavinam pa se je v jedeh z ajdo bolje izogniti.
Foto: GoranH / Pixabay
Dodaj odgovor