Kopriva (lat. Urtica) je zelnata rastlina, najbolj znana po svojih ožigalkah, ki v dotiku s kožo pustijo neprijeten pekoč občutek. Ime izhaja iz staroslovanske besede kropiva, ki je povezana z ruskim imenom te vrste rastline. V latinščini njeno ime izvira iz glagola urere, kar pomeni žgati.
Izhaja iz družine koprivovk, ki so razširjene po celem svetu. Med koprivovke sodijo še: hišna sreča, pileja, navadna krišina. Druga imena za koprivo so koprica, ožarnica, pečnica, žagalica in dobro opisujejo njene lastnosti.
Kopriva je zelnata rastlina, ki lahko v višino zraste tudi do 150 cm. Steblo je pokončno in štirirobo. Korenine so rumenkaste, zelo razvejane in zrastejo globoko. Korenina se deli na pritlike (stolone), ki so podobne rizomom in s katerimi se mlade rastline razmnožujejo. Listi si rastejo nasproti, so podolgovati in na vrhu koničasti. Na vsakem listu so bele dlačice, ki izpustijo mravljinčno kislino. Le-ta ob dotiku kožo neprijetno ožge.
Kopriva ima ženske in moške cvetove, ki se nahajajo ločeno na rastlini. Cvetovi so zbrani v viseča socvetja. So zelo majhni in neugledni ter bledo zelene barve. Pojavijo se v juliju in cvetijo do septembra. V vsakem cvetu je majhno seme, ki lahko vzklije tudi po 600 letih, kar koprivi omogoča hitro in široko razširjenost.
Kopriva je izjemno prilagodljiva in je razširjena po celem svetu, čeprav velja prepričanje, da je nevarna zaradi mravljinčne kisline, ki sicer peče, a je zelo koristna.
Najdemo jo lahko po nižinah in tudi do 3.000 m nadmorske višine. Raste na polsenčnih krajih, ob robovih livad in poti, na vrtovih in na pašnikih. Zaradi njene izjemne prilagodljivosti jo je zelo težko izkoreniniti. Zaradi kopičenja organskih odpadkov v mestnih središčih pogosto raste tudi v predelih, ki so zapuščeni ali dolgo časa niso obdelovani. Je zelo pomemben del mestnega ekosistema, saj se z njo prehranjujejo ličinke metuljev, dnevni pajki in nekatere vrste moljev.
Vrste
V literaturi lahko najdemo podatke, da obstaja 53 vrst kopriv, vendar pa je uradno priznanih in opisanih samo 6 vrst. Večinoma gre za isto vrsto, ki je v manjši meri spremenila izgled ali lastnosti. Ostale vrste se štejejo za podvrste navadne koprive in jih ne upoštevajo v uradnih klasifikacijah. Najbolj znana in razširjena je navadna kopriva.
Urtica dioica
Velika ali navadna kopriva je najbolj pogosta oblika koprive v naravi. Druge vrste kopriv klasificirajo na podlagi primerjave z njo. Izrazito je razširjena širom Evrope, Azije in Severne Amerike, kjer jo najdemo ob poteh in livadah. Najpogosteje raste na vasi, čeprav se nahaja tudi v mestih kot znak, da so nekateri predeli zapuščeni ali jih dolgo ne uporabljajo. Listi so prekriti z žgalnimi niti, ki pri stiku kožo opečejo. Lahko zraste do višine 150 cm in ima značilne grozdaste cvetove.
Urtica galeopsifolia
Ta vrsta koprive po izgledu spominja na navadno koprivo, vendar njeni listi nimajo žgalnih niti, s katerimi bi opekla ljudi ali živali. V manjši meri jih sicer lahko najdemo na mladih listih, vendar niso primerljive z veliko koprivo. Večletna rastlina lahko zraste več kot 2 m. Najpogosteje jo najdemo v srednji in vzhodni Evropi na močvirnih tleh ali v bližini potokov in rek.
Urtica afghanica
Ta vrsta koprive je značilna za področje jugozahodne in osrednje Azije, največ pa so je našli v Afganistanu, po katerem je tudi dobila ime. Listi so podolgovati, na njih pa ne more imeti žgalnih niti, saj jih tudi ne potrebuje. Je večletna rastlina in dobro uspeva na vlažnih področjih.
Urtica gansuensis
Vrsta je tipična za področje in podnebje Kitajske. Rada ima vlažna in humusna področja. Znana je po tem, da se po listih razvijejo številne žgalne niti. Je zelo pomembna in jo uporabljajo kot zdravilno rastlino.
Urtica gracilis
Ta vrsta koprive je značilna za področje Severne Amerike, še posebej Kalifornije in Kanade. Rada ima vlažna in humusna mesta, kjer raste v gosti travi. Listi so podobni navadni koprivi, samo so rumenkaste barve in gosto prekriti z žgalnimi nitmi.
Urtica holosericea
Ta vrsta koprive je enodomna in se glede tega najbolj razlikuje od navadne koprive. Najpogosteje raste na področju Južne Amerike, listi pa so na gosto prekriti z žgalnimi nitmi.
Sajenje
Čeprav je koprivo zelo lahko najti v divjini in je pri nas razširjena, se iz komercialnih razlogov vzgaja tudi profesionalno. Poleg tega na ta način dosežemo boljšo in kontrolirano kvaliteto rastline. V nadaljevanju navajamo nasvete, kako čimbolj uspešno vzgojiti nasad kopriv.
Čas sajenja
Koprivo lahko vzgojimo na več načinov, zato je potrebno čas sajenja prilagoditi izbranemu načinu. Kadar jih sadimo iz stolonov ali sadik, jih je optimalno saditi jeseni pred mrzlim vremenom. Kadar pa se seje kot kultura na večje površine, jo je najbolje sejati jeseni. Za pridobivanje sadik je najbolje posejati seme na mrzlo podlago v maju. Če koprivo posejemo spomladi, lahko zaradi poletnega toplega in sušnega vremena dobimo zmanjšan rezultat.
Sejanje
Na večjih površinah je semenska vzgoja koprive najbolj optimalna. Pred setvijo je potrebno tla obogatiti z organskim gnojilom ter jih dobro zrahljati. Semena so zelo majhna, zato se jih enakomerno poseje s sejalkami za majhna semena. Zaželeno je, da damo seme v hladilnik 10-15 dni pred setvijo. Za sejanje na prostem potrebujemo 3-4 kg/ha. Če pa sejemo za pridobivanje sadik, zadošča 0,1 kg semen za 45.000 - 50.000 sadik. Seme lahko prekrijemo s tankim slojem zemlje. Če sejemo jeseni, bo vzkalilo spomladi, vendar pa je prvi nasad vedno redkejši in bosta potrebni vsaj 2 leti, da bo dosegel svoj maksimum.
Sajenje sadik
Vzgoja kopriv iz sadik porabi več časa in energije zaradi količine sadik, ki jih je potrebno posaditi za prekritje površine. Sadike v pripravljene luknje v zemlji lahko sadimo ročno ali strojno. Zemljo okoli korenin je potrebno dobro zaščititi, da bi se korenine pravilno in hitro prijele.
Če sadike posadimo jeseni pred prvim mrazom, bo prvo nabiranje lahko že pozno spomladi naslednje leto. Pri sajenju je potrebno paziti na liste, da jih preveč ne poškodujemo, saj sicer ne bodo mogli izvajati fotosinteze. Če sadike presajamo ročno, je priporočljivo uporabiti debele gumijaste rokavice za zaščito.
Gojenje na vrtu
Kopriva je idealna rastlina za sajenje na velikih odprtih prostorih. Čeprav je dobro prilagodljiva okoliškim pogojem in se v naravi z lahkoto razmnožuje, ji je potrebno zagotoviti dobre pogoje, da bi obrodila bujneje. Kopriva je večletna rastlina in ji je v prvem letu rasti priporočljivo zagotoviti dokončno mesto, kjer jo bomo vzgajali, saj jo je kasneje težko odstraniti. Nima velike potrebe po svetlobi in toploti, zato jo lahko gojimo tudi na delno senčnih mestih.
Gojenje v posodah
Koprivo lahko za lastne potrebe gojimo tudi na balkonu ali terasi v cvetličnem loncu. Potrebno je zagotoviti lonec s premerom vsaj 50 cm, da se lahko razveji. Dno je potrebno prekriti s kamni in lonec zapolniti s humusno zemljo. Mlade rastline, ki se razvijejo iz pritlik, občasno odstranimo, da omejimo širjenje in zagotovimo, da ne zapolnijo prostora. Pomembno je redno gnojenje in zalivanje, kar vpliva na njeno bujnost in rast. Na balkonu naj bo na vzhodni ali zahodni strani, da dobi ustrezno količino sončne svetlobe, vendar pa tam sonce vseeno ni premočno in je ne posuši.
Tla
Čeprav je kopriva glede tal zelo prilagodljiva, ji najbolj ustrezajo globoka in humusna tla. Lahko raste tudi na glinastih tleh, vendar pa so ji bolj všeč močvirna področja, kjer je veliko vlage in organskih snovi.
Pred vzgojo je potrebno tla pravilno pripraviti. Pomembno jih je temeljito preorati ter odstraniti korenine in plevel, ki so ostali od prejšnjih kultur. Nato je potrebno zdrobiti zgornjo plast, da se bosta seme ali sadika lažje prijela.
Podnebje
Kopriva je rastlina zmernega podnebja, jo pa redko najdemo tudi v bolj južnih predelih. Razlog je povečana potreba po vlagi v toplih mesecih. Ustrezajo ji umirjene temperature okoli 20°C ter neizrazite spremembe letnih časov. Čeprav lahko rastline prezimijo in preživijo mraz, pogosto ta uniči listje, ki zgnije in nato zrastejo novi listi.
Gojenje
Pri nas gojenje kopriv ni tako pogosto, saj njena komercialna uporaba ni toliko razširjena. Poljedelci se zato težje lotijo vzgoje kultur, ki niso popularne ali toliko raziskane. Glede na to, da je vzgoja enostavna, ni potrebna velika začetna investicija. V nadaljevanju so nasveti, kako najbolje vzgojiti nasad kopriv.
Kolobarjenje
Kopriva je večletna rastlina, ki pa je ne kolobarimo. Zagotoviti ji je potrebno mesto, na katerem bo rasla več let. Zaželeno je tudi, da je pred tem na istem mestu rasla gomoljasta zelenjava, ki za sabo ni pustila veliko plevela (na primer korenje, peteršilj ali batata). Za rast potrebuje veliko dušika, zato je zaželeno kot predkulturo posaditi deteljo lucerno.
Pred vzgojo koprive je potrebno iz zemlje odstraniti plevel in rastline, ki bi lahko ovirale rast.
Zalivanje
Kopriva zahteva povečano količino vode med sušo in v vročih mesecih. Kadar ni dovolj naravne vlage, je potrebno večjim nasadom zagotoviti namakanje. Najlažji način je, če jo zvečer poškropimo z vodo, tako da rastlina čez noč vpije dovolj tekočine. Za zalivanje je najbolje uporabiti deževnico ali postano vodo. Poleg tega naj bodo tla dobro drenirana, da lahko presežek vode odteče.
Gnojenje
Kopriva potrebuje za rast veliko organskih hranil. Pred sajenjem je potrebno tla pripraviti, potem pa jih med kasnejšim razvojem dohranjevati. Pri pripravi tal je potrebno posuti od 400 do 500 kg/ha organskega hlevskega gnoja. Ker je nitratna rastlina, potrebuje pri svoji vzgoji veliko dušika, zato je pri kasnejšem dohranjevanju priporočljivo uporabiti gnojila, ki so bogata z dušikom. Po vsaki košnji jo je potrebno dodatno nahraniti. Najpomembnejše je spomladansko dohranjevanje po prvi košnji s KAN umetnimi gnojili. Po vsaki kasnejši košnji se količina gnojila zmanjšuje. Gnojilo lahko neposredno dodamo v peletih ali kot tekoče gnojilo, zmešano z vodo za zalivanje.
Razmnoževanje
Koprivo razmnožujemo s semeni ali stoloni (pritlikami). Razmnoževanje s semeni je zelo učinkovito v naravi, saj so semena zelo majhna in se razširijo z vetrom. Poleg tega ga lahko zberemo v večjih količinah. Zanimivo je, da vzklije tudi po 600 letih, ne da bi prišlo do sprememb v lastnostih rastline. Sejanje semen je najcenejši način vzgoje.
Drugi način razmnoževanja je s stoloni, kar je podobno vzgoji mete. Z obstoječe rastline vzamemo glavne žile, ki jih ročno ali strojno odstranimo. Potrebno je odstraniti nadzemne ali bolne dele, da dobimo zdravo rastlino. Očiščene stolone narežemo na dolžino 20-30 cm in jih takoj posadimo v zemljo. Ni dobro, da so predolgo na zraku, saj se lahko posušijo, prav tako pa to zmanjšuje zmožnost klitja. Za sajenje stolonov je potrebno izkopati jamico globine vsaj 10 cm ter vanjo položiti očiščen in pripravljen stolon. Razmik med rastlinami naj bo minimalno 30 cm, med vrstami pa 50 cm.
Nega
Koprivo je relativno lahko vzdrževati in v času rasti ne zahteva veliko aktivnega dela. Vseeno pa je potrebno uporabiti nekaj postopkov, da bo nasad bujnejši. K vzdrževanju štejemo sezonska dela, kot so kultiviranje med vrstami, okopavanje in odstranjevanje plevela. S kultiviranjem med vrstami zmanjšujemo število rastlin in omogočimo enakomeren dotok kisika, da so rastline bolj kvalitetne. Čeprav lahko koprivo gojimo na isti površini do 15 let, je zaželeno nasad pomlajevati, da bo pridelek boljši in bolj bujen.
Z okopavanjem zemlje okoli kopriv po nabiranju (lahko je ročno ali strojno), olajšamo dotok kisika v zemljo in zmanjšamo tudi količino plevela. Ves plevel, ki se ni uničil ob okopavanju, je potrebno ročno opleti ter kasneje odstraniti in uničiti.
Nabiranje
Manjše količine kopriv nabiramo ročno, večje pa pokosimo. Košnjo je potrebno izvesti dokler so rastline še majhne (dokler so nižje od 30 cm in še nimajo razvitega stebla). Pri nasadu starosti 2 let je to možno že sredi aprila, drugo košnjo pa lahko opravimo že po 20 dneh. Kadar so dobri pogoji imamo lahko v eni sezoni 8-10 košenj koprive.
Če je rastlina prevelika, pokosimo tudi steblo. Ko je potrebno izvleči korenine, se rastlino podorje, korenine pa se ročno poberejo. Nadzemne dele odstranimo, korenino pa operemo in posušimo.
Način sušenja kopriv je odvisen od namena in velikosti. Starejše in večje koprive sušimo skupaj s steblom, s katerega nato odstranimo liste, manjše koprive pa pustimo cele. Najpogosteje se suši naravno, na soncu, dokler ne uveni in se v celoti posuši. Potrebno jo je obračati, da kakšen del ne ostane vlažen in ne splesni.
Korenine sušimo izključno v sušilnicah pri 60°C, ker jih iz zemlje odstranimo jeseni, ko je vreme bolj vlažno. Na površini 1 ha lahko pridobimo 10-15 t svežih kopriv, za 1 kg suhih kopriv pa potrebujemo 5-6 kg svežih kopriv. Korenina je primerna za odstranitev iz zemlje že po drugem letu vzgoje.
Skladiščenje
Sveže koprive, ki se uporabljajo za prehrano, pakiramo v plastične posodice od solate ali peteršilja in so lahko v hladilniku pri 2°C 1 teden. Posušene koprive pa pakiramo v tekstilne vreče, ki jih hranimo na suhem mestu.
Bolezni in škodljivci
Kopriva je edinstvena v tem, da nima znanih bolezni in škodljivcev, ki bi lahko resneje škodovali nasadu. Delno je razlog v njeni odpornosti in prilagodljivosti, saj ni znanih primerov, ko bi bolezni uničile nasad ali večje število rastlin. Drugi razlog je v dejstvu, da mravljinčna kislina v žgalnih nitkah enako moti živali kot ljudi, zato se večina škodljivcev koprivi izogiba. Kopriva je zato zelo hvaležna za vzgojo in je odlična tudi za ekološko pridelavo.
Uporaba
Čeprav je zelo osovražena zaradi opeklin, ki nastanejo ob dotiku, je kopriva zelo koristna rastlina. Najpomembnejše so njene zdravilne lastnosti, uporablja pa se tudi v prehrani, poljedelstvu in drugih dejavnostih. V nadaljevanju so navedene njene prednosti in načini uporabe.
Kopriva je široko uporabna tudi v vsakdanjem življenju. Iz stebla pridobijo vlakna za izdelavo materialov. V preteklosti so izdelovali tkanine za obleko, danes pa material za torbe ali vrečke. Njena vzgoja je cenejša in lažja kot pri bombažu ali lanu, vendar so njena vlakna bolj hrapava. Liste uporabljajo za barvanje hrane in zdravil zaradi močnega klorofila.
Zelo je priljubljena kot ekološko gnojilo in pesticid za ekološko proizvodnjo. Lahko ga je izdelati in se uporablja za odganjanje listnih uši, pršic in bolezni (npr. snet). Poleg tega je kopriva odlična kot organsko gnojilo.
Poganjke je potrebno nabirati v rokavicah in jih pustiti v vodi 10-15 dni ob občasnem mešanju. Nastane gosta raztopina, ki ima zelo intenziven vonj.
Ozimnica
Medicina
Uporaba koprive v medicinske namene je znana že iz davne zgodovine, saj so jo kot zdravilno rastlino omenjali že v grški in rimski kulturi. Kopriva je bogata z železom, zato se njeno uporabo v obliki tinktur ali čajev priporoča pri težavah z anemijo ali pomanjkanjem železa v krvi. Koprivin čaj se uporablja tudi pri odvajanju vode iz telesa, priporoča se tudi revmatikom.
Priprava čaja je enostavna - 1 veliko žlico suhih listov prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut.
Kopriva je bogata z vitamini in minerali, zato se uporablja za dvig imunosti in krepitev organizma. Mlade koprive so bogat naravni vir vitamina C, zato njeno uporabo priporočajo ljudem s šibkejšim imunskim sistemom. Pomaga tudi pri vnetju sečnih kanalov, zato je pogosto sestavina čajev proti vnetju sečil. Redno uživanje izboljšuje delovanje jeter in zmanjšuje količino maščob v krvi. Prav tako spodbuja žleze, da bolj izločajo prebavne sokove, ki hitreje razgradijo hrano in spodbujajo metabolizem ter tako zmanjšujejo količino maščob v krvi. Korenino tudi uporabljamo kot prašek pri težavah s prostato.
Kopriva je splošno izredno uporabna pri izdelavi šamponov, ker zmanjšuje izpadanje las. Kot preventivo pred izpadanjem las lahko uporabimo tudi tinkturo iz korenine (pol ure kuhamo korenino, pripravek ohladimo, ga nanesemo direktno na teme, pustimo pol ure in izperemo).
List koprive je odobreno rastlinsko zdravilo pri zdravljenju artritisa in artroz. Tinktura iz koprivinih listov pomaga ljudem s protinom ter osebam, ki jim zastaja voda v sklepih. Večje izboljšanje opazimo po 6 mesecih rednega uživanja.
Kulinarika
Kopriva je v zadnjih letih vedno bolj priljubljena in prisotna v kulinariki. Uživamo mlade liste, ki jih spomladi ročno naberemo. Mladi listi so bogatejši z vitaminom C in železom ter varni za uživanje. Če zaužijemo preveč kopriv, lahko povzročijo kopičenje kristalov v sečnem kanalu in težave z uriniranje, zato jo je potrebno jesti v zmernih količinah. Preden jo zaužijemo, jo je potrebno termično obdelati, da se v popolnosti odstranijo žgalne nitke.
Mlada kopriva ima nevtralen okus, podoben špinači, zato v receptih ti dve živili pogosto kombinirajo. Najbolj znana je koprivna juha, ki je v nekaterih delih Evrope tradicionalna jed. Cele liste koprive lahko uporabljamo v rižotah, slanih pitah, zavitkih ali ocvrtkih.
Če po košnji in sušenju koprivo zmeljemo, dobimo moko, ki je bogata s kalcijem in fosforjem. Uporablja se kot dodatek pri pripravi kruha in podobnih pekovskih izdelkov.
Zanimivosti
Kopriva je stara rastlina, znana že iz bronaste dobe, o čemer pričajo ostanki oblek iz koprivinih vlaken. V Stari Grčiji in Rimu je slovela kot zelo zdravilna rastlina. Njena uporaba se je razširila v srednjem veku, ko so jo uporabljali za izdelavo obleke, bila pa je tudi pogost prehranski proizvod vaščanov. Med drugo svetovno vojno so jo všivali v vojaška oblačila. Danes preučujejo njeno primernost in se ponovno vrača v množično uporabo.
O popularnosti koprive pričajo tudi številni ljudski reki, v katerih je omenjena. Najbolj znan je "Kopriva ne pozebe", kar je povezano z njeno odpornostjo.
Pekoča bolečina, ki jo povzroči dotik koprive, je precej neugodna in dobro je vedeti, kako umiriti simptome. Čeprav bo po 24 urah bolečina prenehala, se lahko pojavijo rdeči mehurji, podobni izpuščajem. Celo področje je najbolje umiti, da se odstranijo ostanki nitk, posušiti in namazati s pomirjujočo kremo za kožo.
Včasih so s koprivo krmili živali, še posebej zajce in jagned, ker so smatrali, da izboljša okus mesa. Prav tako je veljalo prepričanje, da bo kokoš, ki sedi na suhih koprivah, znesla več jajc.
Zanimivo je tudi, da v Združenem Kraljestvu poteka tekmovanje, kdo poje več kopriv.
Foto: sipa / Pixabay
Dodaj odgovor