Korenje (lat. Daucus carota subsp. sativus) je izjemno priljubljena dvoletna zelnata rastlina, ki spada v družino kobulnic (Apiaceae), v kateri so nekatere najbolj znane dišavnice kot so koromač, koriander, kumina, črna kumina, peteršilj in zelena. Razširjen je po vsem svetu in ga najdemo na vseh celinah, pri nas pa ga poznamo tudi pod več ljudskimi imeni, kot sta rumena repa in korenček.
Znano je, da so prednika današnjega korenja vzgojili že pred več kot 1.000 leti na območju Srednje Azije in Bližnjega Vzhoda. Vendar pa takratno korenje ni bilo takšno kot današnje, razlikovalo se je predvsem po vijolični barvi korena. Rumeno korenje se je prvič pojavilo v Afganistanu v času antične Grčije in se je postopoma razvilo v začetne oblike korenja, kot jih poznamo danes. Prve sorte so imele vlaknato strukturo in trde korenine, zato so bile priljubljene šele v renesansi.
Šele v 17. stoletju so vzgojili več vrst korenja, med njimi tudi tako z oranžnim korenom in s prijetnim okusom. Ta sorta je še vedno razširjena v Evropi, medtem ko v Južni Aziji in Severni Afriki prevladuje vijolično korenje. Današnja rastlina ima debelo in mesnato korenino sladkega okusa in hrustljave teksture. Nadzemni pernati listi so zelene barve in grenkega okusa. Divja oblika korenja pa ima žilavo belo korenino, iz katere požene do 1 m visoka rastlina. Uživanje je priporočljivo samo v prvem letu, ker korenina kasneje oleseni.
Sorodniki
Vrste
Obstaja veliko sort korenja, ki jih delimo glede na barvo korena. Najpogostejše sorte so oranžne barve, odebeljeni koren pa je lahko tudi rumene, bele ali vijolične barve. Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo sorte korenja na zgodnje sorte (60 - 90 dni), poletne sorte (105 - 130 dni) in pozne sorte (165 - 190 dni).
Drugi kriterij, po katerem lahko kategoriziramo korenje, je oblika korena, vendar jih zaradi velikega števila različnih oblik pogosto razvrščamo glede na tip starejših vrst. Nekatere izmed najbolj znanih vrst so Pariški tržni korenček, Amsterdam, Nantes, Chantenay, Berlicum in Flaker.
Pariški tržni korenček
Pariški tržni korenček je okrogla sorta, namenjena za vzgojo v zaščitenem prostoru ali zgodnjo vzgojo na prostem. Premer korena je 3 cm, v dolžino pa lahko doseže 3 ali 4 cm.
Amsterdam
Za korenje sorte Amsterdam je značilna valjasta oblika korena s topim vrhom, ki lahko doseže dolžino do 12 cm in premer približno 1,5 cm. Glede na to, da gre za mlado korenje, ga najpogosteje prodajajo brez listov, konzerviramo pa ga lahko z zamrzovanjem ali sterilizacijo.
Nantes
Nantes je najštevilčnejša sorta korenja, za katero je značilen valjast koren s topim vrhom, dolg do 20 cm in premera 3 cm. Večinoma vzgajamo poletne sorte, zastopane pa so tudi srednje zgodnje in srednje pozne sorte. Najpogosteje ga uživamo svežega, lahko pa ga tudi konzerviramo z zamrzovanjem.
Chantenay
Koren sorte Chantenay je stožčaste oblike s topim vrhom, ki doseže dolžino do 16 cm in premer približno 4 cm. Spada v srednje pozno jesenski tip in je zelo praktičen zaradi možnosti skladiščenja, predelave s sušenjem in zamrzovanja.
Berlicum
Sorta Berlicum ima dolg valjast koren s topim vrhom, ki zraste v dolžino do 30 cm. Premer korena je približno 3,5 cm in večinoma spada med pozne sorte. Jeseni ga poberemo, če ga želimo uživati svežega, je pa vrsta primerna tudi za predelavo in skladiščenje.
Flaker
Korenje sorte Flaker je stožčaste oblike, z zaobljenim ali koničastim vrhom korena ter doseže dolžino do 30 cm in ima premer približno 4 - 5 cm. Flaker je pozna sorta, idealna za vse načine predelave.
Gojenje
Korenje je dvoletna zelenjava, ki jo običajno naberemo v prvem letu rasti, preden prezimi in naslednje leto cveti. Listje je fino razčlenjeno s sestavljenimi listi, podobnimi praproti. Korenje je najbolj prepoznavno po svojem dolgem oranžnem korenu, vendar so se gojitvene oblike z leti razširile na več barv in oblik.
Tla
Korenju ustrezajo peščena in rahlo kisla tla s pH vrednostjo 5,5 - 6,5. Glinenim in nestrukturiranim tlom pa se je potrebno izogibati, da preprečimo deformacijo korenov. Korenje ne prenese plevela, zato v tla pred sajenjem dodamo herbicide. Pri osnovni jesenski obdelavi zemljo preorjemo do globine 25 - 30 cm, nato pa vanjo zaorjemo tudi zreli hlevski gnoj. Spomladansko obdelavo tal lahko izvedemo v primeru poznejše setve za jesensko in zimsko uporabo korenja.
Tla obdelamo s poletnim in jesenskim oranjem. Poleti za posevki, ki zgodaj zapustijo tla, preorjemo plitvo, jeseni pa za predposevki, ki jih pobiramo jeseni, tla globoko preorjemo.
Podnebje
Korenje najbolje uspeva v podnebju s svetlimi, sončnimi, toplimi poletji in blagimi, mokrimi zimami. Za vzgojo korenja je idealna temperatura med 15 in 20 °C, čeprav lahko raste v širokem razponu temperatur, vključno s tistimi pod 0 °C. Korenje je odporno proti zmrzali, brez težav uspeva v podnebju s bolj mrzlimi zimami od povprečja. Za rast korenja zračna vlaga ni ključna, vendar je v sušnih obdobjih priporočljivo zalivanje.
Čas sajenja
S sajenjem korenja začnemo v spomladanskih in poletnih mesecih, če pa so vremenske razmere izredno ugodne, lahko s setvijo začnemo že februarja. Semena lahko vzkalijo že pri temperaturi 3°C, vendar je v tem primeru potrebno upoštevati, da bo kalitev trajala dlje časa. Ko mlade rastline vzkalijo, lahko prenesejo temperature do -5°C in so odporne na mraz. Pri zgodnejših sortah lahko ti pogoji prispevajo k prehodu v generativno fazo že v prvem letu. Rastlina se najbolje razvija pri temperaturi okrog 18°C, medtem ko bo pri temperaturi nad 30°C koren ostal majhen in se počasi razvijal.
Kolobarjenje
Korenje najpogosteje posadimo na stalno mesto. Za poletno-jesensko pridelavo ga posejemo v vrste ali na trakove, za zgodnejšo spomladansko pridelavo pa v gredice. Da bi zmanjšali možnost bolezni in ga zaščitili pred mravljami, korenje vzgajamo v kolobarju in zato je potrebno poskrbeti za ustrezno rastišče ter ustrezne predhodne kulture.
Korenje sejemo na površine, kjer so predhodno uspevali pognojeni posevki brez plevela. Če za soseda posadimo amarant, pomaga zrahljati zemljo, kar je koristno za korenovke kot je korenje. Korenju so zagotovo najboljša predhodna kultura paradižnik, zelje, paprika in nekatere metuljnice, kot so soja, rožičevec, arašid in bob. Korenje jeseni pogosto posejemo za grahom ali krompirjem, kot predhodni posevek pa ustreza vsem kulturam. Korenje lahko posadimo na isto površino po 3 - 4 letih.
Poleg korenja pogosto sadimo koper, česen, peteršilj in baziliko, saj odganjajo škodljivce, ki pogosto napadejo korenje, in pomagajo podaljšati življenjsko dobo korenja, saj ga ščitijo pred propadanjem.
Za sajenje poleg korenja niso primerne rastline, ki imajo velike zahteve po vodi, kot so buče, bučke, lubenice. Korenja ni priporočljivo saditi poleg zelja, ki ima enake potrebe po hranilnih snoveh, kar lahko privede do zmanjšanja pridelka obeh rastlin. Za sajenje poleg korenja prav tako niso primerni redkev, koriander in fižol, saj proizvajajo fitoncide, ki lahko vplivajo na rast korenja.
Faza mirovanja
Pri korenju je faza mirovanja obdobje, ko rastlina ne raste in ne cveti, povzročijo pa jo lahko različni dejavniki, kot so krajša dolžina dneva, visoke temperature ali stres zaradi suše. Pridelovalci korenja pogosto sprožijo mirovanje, da zmanjšajo potrebo po negi in omogočijo, da si zemlja opomore pred novo rastno sezono. V fazi mirovanja rastlina ne bo pognala novih poganjkov, listi pa bodo začeli rumeneti in odpadati.
Pridelovalci po fazi mirovanja za spodbujanje nadaljnje rasti pogosto uporabljajo metode, kot so zalivanje, gnojenje in zatiranje škodljivcev. Pomembno je zagotoviti, da korenje vstopi v fazo mirovanja ob optimalnem času in ima ustrezno nego, s čimer zagotovimo, da bo v naslednji sezoni še naprej raslo in cvetelo.
Sajenje
Če semena posejemo spomladi, bodo vzklila v 10 - 21 dneh, običajno pa bo od semena do pobiranja minilo 50 - 75 dni. Korenju ustreza lega s 6-8 urami sonca na dan ali z malo sence pozno popoldne. Tla naj bodo rahla, peščena in dobro odcedna, saj bo korenje počasneje zorelo, če bo prisiljeno rasti na težkih tleh. Najbolj idealna je vzgoja korenja v dvignjenih gredah z rahlo zemljo, kar je tudi pogoj za sajenje in vzgojo korenja.
Korenje je rastlina, ki ji ustreza mrzlo vreme, zato lahko s sajenjem sadik ali setvijo semen začnemo takoj, ko so tla zgodaj spomladi primerna za obdelavo, celo 2-3 tedne pred zadnjim mrazom. Korenje lahko spomladi sejemo tudi neprekinjeno vsakih nekaj tednov, medtem ko je za toplejše podnebne razmere priporočljivo sejanje jeseni in pozimi.
Sejanje
Gredice omogočajo hitrejšo rast semena, ker se hitreje segrejejo. Ožje gredice so široke okoli 75 cm, širše pa okoli 100 cm. Na široke gredice posejemo 5 vrst korenja, na ozke pa 2 vrsti. Razdalja med vrstami naj bo 30 - 40 cm, znotraj vrste pa 2 - 3 cm. Semena se položimo na globino 1,5-2 cm. Da vzklije čim več semen, je zaželeno izbrati semena ki so bila kalibrirana in tretirana proti boleznim. Po setvi vrste potlačimo z valjarjem.
Sajenje sadik
Sadike korenja običajno sadimo spomladi ali jeseni. Tla morajo biti čista, rodovitna in dobro odcedna z dodatkom komposta ali hranilnih snovi. Izberemo sončno in zaščiteno mesto ter pripravimo sadike ali jih posadimo neposredno v zemljo, pri čemer pazimo, da bo širina med vrstami vsaj 15 cm. Sadike posadimo na globino približno 2,5 cm, z razdaljo med sadikami približno 5 cm. Po sajenju jih je potrebno dobro zalivati in redno negovati ter paziti, da zemlja ni nikoli premokra.
Gojenje na vrtu
Na vrtu sajenje korenja običajno poteka spomladi ali jeseni, odvisno od podnebnih razmer na območju sajenja in ali korenje sejemo ali posadimo kot sadiko. V obeh primerih je potrebno iz tal odstraniti plevel in ostanke predhodnih kultur, jih dobro odcediti in nahraniti s kompostom ali drugimi hranilnimi snovmi. Korenje sadimo na sončno mesto, ki je zaščiteno pred močnimi vetrovi. Semena lahko posadimo neposredno v zemljo ali pa vzgojimo sadike, ki jih bomo kasneje posadili na prostem v vrtu. Razdalja med sadikami naj bo najmanj 5 cm, sadimo pa jih na globino približno 2,5 cm. Po sajenju je potrebno sadike dobro zaliti in paziti, da zemlja ni premokra.
Gojenje v rastlinjaku
Korenje večinoma vzgajamo na prostem, lahko pa ga gojimo tudi v zaprtih prostorih. V tem primeru lahko korenje posejemo februarja in poberemo že aprila, nato pa namesto njega posadimo papriko, kumare ali paradižnik. Za zgodnjo kalitev naj bo setvena plast vlažna, če gredice prekrijemo z agril folijo, pa kalitev lahko pospešimo. Korenje je dobra predhodna kultura, saj za seboj pusti rahla tla.
Gojenje v posodah
Korenje je hvaležna zelenjava za vzgojo v posodah, zaželeno pa je uporabiti globoke posode z luknjami za drenažo. Za vzgojo v posodah so idealne okrogle in kratke vrste korenja, da imajo dovolj prostora za koren. Korenje, ki ga vzgajamo v posodah je nujno redno zalivati. Če ga vzgajamo na balkonu, pa ne pozabimo, da korenje ne prenese presajanja, zato ga ne smemo pregosto posejati.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada korenja zajema redno zalivanje, da se zemlja ne izsuši, vendar pa ne sme biti pretirano mokra. Da bo korenje zdravo raslo, je potrebno med sezono dodajati hranilne snovi, kot sta npr. kompost in gnoj. Plevel je potrebno redno odstranjevati, da iz zemlje ne odvzema hranilnih snovi. Prostor med vrstami in sadikami mora ostati čist in brez plevela. Prav tako je potrebno biti pozoren na znake prisotnosti škodljivcev in po potrebi uporabiti naravne metode njihovega zatiranja ali pa kemična sredstva.
Nega
Za vzdrževanje in nego nasada sta nujna plitva obdelava z namenom rahljanja tal in zalivanje, po razvoju 2 ali 3 pravih listov pa je potrebno korenje tudi redčiti.
Zalivanje
Korenje potrebuje za uspešno rast enakomerno oskrbo z vodo. Za uspešno in enakomerno kalitev semen pa je ključno zagotoviti optimalno vlago v zemlji. 50 - 70 dni po setvi se začne faza zgoščevanja korenov in v tem času ima rastlina največjo potrebo po vodi. V primeru premajhne količine padavin je potrebno namakanje 20 - 30 mm. 80 - 100 dni po setvi, ko je rast odebeljenih korenov maksimalna, zalivanje ne sme biti preobilno, ker sicer lahko koren poči.
Korenje namakamo s škropljenjem, ki vodo porazdeli po tleh v obliki naravnega dežja. Deluje tako, da naprava vodo črpa iz izvira, nato pa jo s pritiskom po ceveh skozi razpršilec razporedi po zemlji. Prednosti tega načina namakanja so ogromne, saj se lahko uporablja v različnih topografskih razmerah in ne zaseda obdelovalnih površin. Poleg tega so pripravljalna dela na tleh minimalna, tla pa so manj izpostavljena poslabšanju njihovih fizikalnih lastnosti.
Namakanje ne zmanjša uporabe mehanizacije, namakamo pa lahko tudi mlade nasade in novo zasejane njive. Zaradi natančnega doziranja namakanje zagotavlja varčnost. Izbira škropilnikov je velika, vendar je za enakomerno namakanje zelenjadnic najbolje rahlo škropiti z škropilniki nizke moči in dometa.
Gnojenje
Mineralno gnojenje korenja poteka glede na načrtovani pridelek na podlagi analize tal. Pred setvijo dodamo cca 800 kg/ha NPK 7 - 20 - 30 + Fe + Zn plus 200 kg/ha Urea 46% N. V vegetacijski sezoni rastlino gnojimo s KAN-om v razmerju 300 kg/ha. Pomembno je vedeti, da korenja ne smemo gnojiti z nezrelim hlevskim gnojem, ker vsebuje nerazkrojene snovi in prispeva k nepravilni rasti korenin, poleg tega pa lahko privabi korenjevo muho.
Razmnoževanje
Korenje lahko razmnožujemo na tri glavne načine: s setvijo semen, delnim presajanjem in potaknjenci. Najpogostejši način je setev semen v zemljo, kjer semena posejemo v vrste in zalivamo, dokler ne poženejo sadike. Z delnim presajanjem razmnožujemo stare rastline korenja, ki jih vzamemo iz zemlje in razdelimo na več delov, ki jih nato posadimo v novo zemljo. Razmnoževanje s potaknjenci pomeni, da rastlini odrežemo vrh z nekaj listi in jo položimo v vodo ali zemljo, nove korenine pa začnejo rasti in se razvijajo v novo rastlino. Izbira načina razmnoževanja je odvisna od potreb pridelovalca in pogojev sajenja.
Presajanje
Korenje običajno presadimo, ko postane rastlina prevelika za trenutno mesto na vrtu ali ko želimo rastlino pomladiti. Na vrtu izberite sončno mesto z dobro odcedno zemljo. Pred presajanjem moramo tla dobro prekopati in obogatiti s hranilnimi snovmi. Rastlino previdno odstranimo iz zemlje, pri tem pa pazimo, da ne poškodujemo korena. Suhe in poškodovane dele rastline odstranimo in porežemo liste na približno 1/3. Nato v zemljo izkopljemo jamice, da lahko rastlino zakopljemo do enake globine kot je prej rasla, nato pa jo položimo v novo zemljo in dobro zalijemo.
Pomlajevanje
Korenje običajno pomlajujemo zaradi krepitve rastline in povečanja pridelka, kar lahko dosežemo s presajanjem starih rastlin v novo posodo ali na novo lokacijo, ki bo zagotovila dodatne hranilne snovi in prostor za rast. Koristno je lahko tudi delno presajanje, ko stari del rastline odstranimo iz zemlje in ga razdelimo na več manjših delov, nato pa vsakega posadimo na novo mesto in zalijemo. Razvile se bodo nove korenine in rastlina se bo okrepila.
Redčenje
Redčenje pripomore k pravilnemu razvoju korenov, izvajamo pa ga tako, da pustimo rasti po eno rastlino na vsakih 5 cm. Med redčenjem korenja lahko tudi odstranjujete plevel in s tem prihranite čas.
Obrezovanje
Korenje obrezujemo iz estetskih razlogov ali da preprečimo gnitje vrhov. Med rastjo so lahko glavice korenja izpostavljene vlagi in zraku, kar lahko povzroči gnitje. V izogib temu je priporočljivo korenju odrezati vrh, da zmanjšamo izpostavljenost zraku in vlagi. Če želimo, da bo korenje raslo enakomerno in enotno, lahko odrežemo vrh in s tem omogočimo enakomeren razvoj korena. Obrezovanje korenja ni obvezno, vendar lahko pomaga ohranjati kakovost in videz zelenjave.
Zaščita pred vetrom
Korenje uspešno tvori koren in raste brez posebne zaščite pred vetrom. Če pa veter premočno piha, lahko poškoduje koren in v tem primeru je morda potrebna zaščita pred vetrom. Korenje lahko zaščitimo pred vetrom z zaščitnimi mrežami, steklenimi ali plastičnimi zaboji.
Zaščita čez zimo
Če želite korenje pozimi zaščititi pred mrazom, ga je priporočljivo posaditi v zemljo, ki je dobro izolirana in ga bo ščitila pred mrazom, ali pa ga prekrijete s kakšnim materialom, ki bo nasad zaščitil pred mrazom, na primer s plastjo zastirke, slame, listja ali z agrofibro.
Pri pripravi tal za sajenje korenja v naslednji sezoni, je iz njih potrebno odstraniti vse rastlinske ostanke, plevel in nečistoče, nato pa zemljo preorati, da zrak in voda bolje prodreta vanjo. V tla nato dodajte kompost ali drugo organsko snov, da izboljšate strukturo in rodovitnost tal, očistite kamenje in korenine iz zemlje ter globoko preorjite, da zagotovite vnos hranilnih snovi v tla. Za enakomerno razporeditev hranilnih snovi po tleh jih je potrebno premešati. Če so tla presuha ali premokra, jih je pred sajenjem potrebno poravnati in zagotoviti optimalno vlažnost.
Bolezni
Najpogostejše in gospodarsko pomembne bolezni korenja so črna gniloba, pepelovka in listni ožig. Zaščitni ukrep je vsekakor uporaba vsaj dvoletnega kolobarja in setev tretiranega semena. Bolezni korenja se lahko prenesejo na rastline z okuženimi semeni, vodo ali zemljo, s škodljivci ali s stikom z okuženimi rastlinami. Da bi preprečili razvoj bolezni in škodljivih učinkov, je potrebno rastline ustrezno negovati in izvajati preventivne ukrepe, kot sta pravilno vzdrževanje tal in uporaba zdravih semen.
Črna gniloba
Črna gniloba (lat. Alternaria radicina) prizadene predvsem posamezne dele korenja in se postopoma razširi na celoten koren. S to boleznijo se lahko korenje okuži preko okuženih listov, pogosto pa je prisotna tudi na semenskem korenju. V primeru črne gnilobe je jasna razlika med zdravimi in okuženimi območji.
Pepelovka
Pepelovki (lat. Erysiphe heraclei) ustrezata toplo vreme in visoka zračna vlaga. Na samem začetku so blazinice pepelaste plesni majhne in se med namakanjem sperejo. V primeru hude okužbe pa pobelijo celotni listi in stebla ter se pojavijo črne lise.
Listni ožig
Listni ožig (lat. Alternaria dauci) povzroči nastanek črnih lis na listih in listnih steblih, kasneje pa se list posuši in odmre. Bolezen se hitro širi, zaradi česar se pridelek močno zmanjša.
Škodljivci
Pogosta nadloga pri vzgoji korenja so škodljivci, med najpogostejšimi pa so pršice, molji, črvi in strune, pri nas pa je najbolj znana korenjeva muha. Vsi škodljivci se prehranjujejo z rastlinami, kar lahko privede do zmanjšanja pridelka in kakovosti plodov. Nekateri izmed njih lahko prenašajo tudi bolezni in še dodatno škodujejo rastlinam. Da bi preprečili škodljive posledice in zagotovili dober pridelek, je potrebno izvajati preventivne ukrepe, kot so ustrezno vzdrževanje tal, uporaba biološkega nadzora in uporaba sredstev za zatiranje škodljivcev.
Korenjeva muha povzroča na rastlini poškodbe v obliki luknjic, zaradi okužbe z ličinkami pa dobi korenje neprijeten in grenak okus ter ni primerno za uživanje. Napadeno rastlino prepoznamo po vijoličnih listih, ki kasneje porumenijo in se posušijo.
Uporaba
Korenje je ena najbolj priljubljenih korenovk, ki jih pozna človeštvo. Zaradi njegove široke uporabe je povpraševanje po njem izjemno in ga najdemo v skoraj vsaki kuhinji, pa tudi v izdelkih za lepoto in zdravje. Uporaben je prav vsak del korenja - poleg prepoznavnega korena lahko kot začimbo ali dodatek jedem uporabljamo tudi liste. Iz zdravilnih semen korenja izdelujejo eterično olje, iz korena pa oljni macerat, ki se uporablja za nego kože.
Nabiranje
Korenje lahko nabiramo tudi, če koreni še niso popolnoma oblikovani, vendar pa se okus popolnoma oblikovanih korenov bistveno razlikuje od običajno vzgojenega korenja, saj tak koren ni grenak (kar je posledica ostankov pesticidov), to pa je še posebej pomembno pri kašicah za otroke ali sokovih.
Preden korenje izpulimo, ga nežno potisnemo v zemljo, da se luknja poveča, nato pa je potrebno ločiti korenike, ki povezujejo glavni koren s tlemi in tako rastlino izpuliti. Ko korenje odstranimo iz zemlje, ga lahko dan ali dva pustimo na površini zemlje, da se strdi povrhnjica, kar je izjemno pomembno pred zimskim skladiščenjem korenja. Ta postopek se imenuje "sušenje". Liste odstranjenega korenja odrežemo tik nad vratom, na mestu povezave s korenom.
Sušenje
Sušenje korenja pomeni odstranjevanje vlage iz korenja, da se podaljša njegovo skladiščenje in prepreči kvarjenje. To lahko dosežemo na več načinov, vključno s sušenjem na soncu, v pečici in sušilniku. Korenje pred sušenjem očistimo, olupimo in narežemo na želene kose. Postavimo jih na čisto in suho podlago, da se sušijo na soncu, v pečici ali dehidratorju, kjer jih kontroliramo in obračamo, dokler ne dosežemo želene vlažnosti. Ko se korenje popolnoma posuši, ga ustrezno shranimo v temnem in suhem prostoru.
Skladiščenje
Pozne sorte korenja se bodo najbolje ohranile, če ga čez zimo pustimo v zemlji in dodatno zaščitimo s 5 cm debelo plastjo listja ali slame, ki podpira agrotekstil.
Korenje lahko shranite tudi v leseni škatli, ki jo obložite z grobo tkanino. Korenja ne smemo oprati, ampak z njega le odstranimo preostalo zemljo, ne da bi poškodovali korenine. V zaboj položimo debelo plast izolacijskega materiala, na katerega zložimo plodove, ki jih nato ponovno pokrijemo z izolacijskim materialom. Tako pripravljeno zelenjavo hranimo pri temperaturi 0 - 4°C.
Ozimnica
Kulinarika
V kulinariki je korenje ena glavnih sestavin številnih jedi. Kot korenasta vrsta zelenjave je korenje cenjeno predvsem zaradi hranilnih in vitaminsko-mineralnih sestavin, saj vsebuje 12 - 17%, suhe snovi v kateri prevladujejo ogljikovi hidrati. Korenje vsebuje provitamin A (karoten), ki znaša 5,4 - 19,8 mg / 100 g. Največ ga je v oranžni sorti korenja. Poleg tega korenje vsebuje tudi druge vitamine B1, B2, B6, C, D, E in K.
Medicina
Korenje se je razširilo po vsem Sredozemlju. V zdravilne namene so ga uporabljali že stari Grki in Rimljani, ta rastlina pa se tudi še danes pogosto uporablja v medicini. Koren vsebuje veliko koristnih snovi, kot so vlakna, karoten, vitamini in minerali, pa tudi organske kisline in eterična olja. Korenje ohranja zdravje kože, ohranja vid, uravnava krvni tlak in obnavlja poškodovane celice. Ta zelenjava je eden najboljših virov vitamina A, ki je zelo pomemben za človeško telo.
Zanimivosti
Korenje je bilo tako priljubljeno, da je bilo v začetku 19. stoletja prva zelenjava, ki so jo začeli konzervirati.
Prvo korenje so vzgajali zaradi listov in semen, koren je postal priljubljen šele kasneje.
Foto: Pixabay
Dodaj odgovor