Paprika (lat. Capsicum) je enoletna vrtna kultura, ki pripada družini razhudnikovk (Solanaceae). Na območju tropske Amerike so jo vzgajali na tisoče let. V Evropo je prispela preko Špancev v 15. stoletju. Najprej so ju uporabljali kot začimbo. Naša soseda Madžarska je ena izmed največjih proizvajalcev in predelovalcev paprike, posebej njenih rdečih sort.
Paprika raste do 60 cm v višino. Listi so jajčasti in proti koncu koničasti. So spiralasto razmeščeni na pokončnem steblu. Korenina je slabše razvita in ne seže globogo v tla. Cvetovi so bele barve, nahajajo se na koncih pecljev in so nasprotno razmeščeni.
Plod je večsemenski fižol z gladko teksturo različnih oblik, velikosti in barv, ki so lahko bledorumene, svetlo in temno zelene, oranžne, rdeče in celo rjave. V notranjosti pod vrhom se nahaja semenska loža, ki vsebuje večino ploščatih semen. Preostanek semen je razporejen po stenah pregrad, s katerimi je paprika razdeljena.
Paprika je lahko sladka ali pekoča. Plodovi paprike vsebujejo alkaloid kapsaicin, ki jim daje žarkasti okus. Ne vsebuje ga edino sorta babura.
Sorodniki
Vrste
Paprika je vrtna rastlina z velikim številom vrst in oblik. V naših krajih se običajno gojijo paprike iz vrste "Capsicum annuum var. macrocarpum" (velikoplodne sorte) in "Capsicum annuum var. microcarpum (drobnoplodne sorte).
Ti dve vrsti se naprej ločijo na nekaj tipov z velikim številom podvrst, oziroma sort. V velikoplodne vrste sodijo sorte z zvonasto obliko ploda (babure), okroglo obliko ploda (rotund) in podolgovato obliko ploda (kapije in rog paprike). Najbolj znan predstavnik drobnoplodnih sort so feferončki.
Velikoplodne sorte
Med velikoplodne sorte sodijo: babura, rog paprika, kapija, rotund.
Babura
Babura je najbolj razširjena sorta v naših krajih in v svetu. Pojavlja se v treh barvah, odvisno od časa setve in stopnje dozorelosti. Različne barve paprike imajo različne prehrambne učinkovine. Najpogostejše na našem trgu so rumene babure. Osnovna značilnost te sorte je prizmatična (zvonasta) oblika ploda, ki se končuje s tremi ali štirimi vrhovi, odvisno od števila prekatov (pregrad). V to vrsto sodijo tudi sorte s sožčastimi plodovi, ki se končujejo le z enim vrhom. Plodovi teh paprik so veliki, s povprečno težo 80-150 g in debelostjo "mesa" 4-7 mm. Te sorte se lahko gojijo tako na odprtem kot v zaprtem prostoru. Danes se najpogosteje proizvajajo hibridi Blondy F1, Bianca F1 in Istra F1 s svetlozeleno in rumeno barvo plodov. Babura se predvsem uporablja v svežem stanju, čeprav se lahko tudi konzervira s kisanjem.
Rog
Ta sorta je dobila svoje ime po plodu, ki po videzu spominja na kravji rog. Plodovi so sožčasti in dolgi 20-30 cm. Plod je debelosti 3-6 mm in tehta 30-90 g. Gojenje je možno tudi v zaprtih prostorih, vendar se običajno gojijo na odprtem. V gospodinjstvu se uporabljajo za pripravo ajvarja ali narezalih filet za kisanje. Najbolj razširjene sorte v proizvodnji so Sivrija in Arlequin.
Kapija
Plodovi te sorte izgledajo podobno sorti "rog", vendar so plodovi "kapije" ploščati. V naših krajih se uporabljajo za peko in pripravo ozimnic, oziroma za kisanje in kuhanje ajvarja. Tehtajo med 60 in 120 g. Dolge so 10-18 cm. Ponavadi imajo 2, včasih tudi 3 pregrade. Gojijo se večinoma na odprtem, najpogostejše sorte so Kurtovska kapija, Stella in Slonovo uho.
Rotund
Plodovi teh sort so okrogli in ponavadi ploščati. Širina ploda je običajno dvakrat večja od višine in ima več kot 4 prekrate. Značilno za to sorto je debelost mesa, ki doseže 5-10 mm. Gojijo se izključno na odprtem in se ponavadi uporabljajo za kisanje celih plodov. Zeleni rotund je odporen na bolezni, zelo rodovit in se zlahka nabira. Najbolj znana sorta je Rumeni rotund.
Drobnoplodne sorte
Najbolj znane drobnoplodne sorte paprik so vsekakor feferončki in čili paprike.
Feferončki
Feferončki so lahko sladki ali pekoči, odvisno od količine kapsaicina. Plodovi običajno tehtajo 10 do 20 g in so stožčaste oblike. Ponavadi se predelujejo s kisanjem in se zato gojijo na odprtem.
Čili paprike
Čili paprika (lat. Capsicum frutescens) je vrsta paprike, ki ima na rastllini najmanj dva drobna ploda, ki spominjajo na feferončke. Ko dosežejo fiziološko zrelost se uporabljajo za pripravo pekočih omak. Sodijo tudi v takoimenovano "tabasco" vrsto paprike. V večini primerov se gojijo v kozarcih in loncih za okrasne namene. Idealne so za sajenje in gojenje na balkonu.
Začimbne paprike
Začimbne paprike imajo tenko meso, kar jim omogoča sušenje na sami rastlini v času fiziološke zrelosti. Zaželjeno je, da se rdeča barva ne izgubi v procesu sušenja. V proizvodnji se večinoma uporabljajo lokalne populacije. Gojijo se na odprtem, pikantnost pa je odvisna od količine alkaloida kapsaicina.
Najbolj znane sorte začimbnih paprik so: horgoška sladka 2 in szegedi 20.
Plodovi te vrste paprik so dolgi med 8 in 15 cm in široki med 2 in 4 cm. Imajo 3 prekrate. Povprečna masa je približno 20 g. Imajo tenko meso, kar im omogoča, da se posušijo na sami rastlini v času fiziološke zrelosti. Značilna rdeča barva teh sort se s sušenjem ne izgublja. Plodovi so lahko pekoči ali sladki in se predelujejo s sušenjem in mletjem.
Sajenje
Sajenje paprik se opravi na dobro pripravljena tla po gnojenju, potem, ko to dovolijo vremenski pogoji.
Čas sajenja
Paprike se sadijo potem, ko povprečne dnevne temperature zraka dosežejo 15°C in ko mine nevarnost poznega spomladanskega mraza. Pri nižjih tempraturah korenina ne more rasti, kar onemogoča normalno rast in razvoj. Seme paprike klije na temperaturi 13°C.
Sejanje
Seme se v marcu sadi v majhne posode po lasntni izbiri (kozarci, stiropor, karton...). Na koncu maja, ko mine nevarnost poznih spomladanskih mrazov, se presadijo v vrt. Obožijejo toplo in vlažno zemljo, zato jih je treba redno zalivati. Kalenje sadik se obvezno opravi 10 - 15 dni pred sajenjem z znano metodo (zmanjšano zalivanje ter okrepljeno prezračevanje in odpiranje sadik).
Sajenje sadik
Tla, ki so pripravljena za sajenje morajo biti zasičena z vodo do 80% vodne kapacitete na globini 15 - 20 cm. Lahko se sadi na grede ali na ravno površino. Medvrstni razmik naj bi bil 50 - 60 cm, znotraj vrsti pa okrog 40 cm.
V celinskih področjih se paprike vzgajajo iz sadik. Potrebno je 7-8 sadik na m2. Presajanje na odprtem se prične potem, ko tla dosežejo zadostno toploto (13°C je temperatura, na kateri paprika vzklije), ko mine nevarnost poznih spomladanskih mrazov in ko se na rastlinah razvijejo vsaj dva stalna lista. Sadike se sadijo do globine prvih listov. Zalivajo se takoj po sajenju.
Vzgoja na vrtu
Vrt se prvič namaka tekom presajanja. Rahlo sušenje rastlin tekom najtoplejših obdobij ni nevarno in ne pomeni, da potrebujejo vodo. Zato ni treba hiteti z naslednjim namakanjem. Po drugi strani obstajajo tudi tla, ki se hitro sušijo in je v takšnih primerih potrebno rastline zaliti tudi nekaj dni po prvem namakanju. Do drugega namakanja se paprika okopa. V začetku je namakanje redko in zmerno. Tla se po vsakem namakanju zrahljajo zaradi vzdrževanja ugodnega stanja vlage. Do začetka zorjenja ni potrebno pogosto namakati. V času trgatve se začne s pogostejšim zalivanjem. Lahko se opravi v obliki umetnega dežja ali z brazdami.
Vzgoja v rastlinjaku
Gojenje sadik v rastlinjaku je isto kot na odprtem. Zemljo v rastlinjaku je obvezno treba vsako leto razkuževati. Sadike se sejejo v oktobru in novenbru, sajenje se prične v januarju ali februarju. Sadike se sejejo v vrstah, v prej pripravljene vdolbine, oziroma gnezda, z medvrstnim razmikom 30 - 40 cm in 30 - 35 cm razmikom v vrsti. Nočna temperatura bi morala biti okrog 17°C, dnevna pa 22°C. Z nadzorovanjem temperature je treba začeti takoj po sajenju. Ni potrebno pretiravati z zalivanjem. Ponavadi se prvo zalivanje opravi 10 - 12 dni po presajanju.
Vzgoja v posodah
Posode za sajenje paprike so lahko glinene, lesene, plastične ali iz nekega drugega materijala, odvisno od vašega okusa. Optimalna globina posode je 70 - 100 cm. Na dno se pusti drenažna plast iz kateregakoli primernega materijala (na primer kamenje ali glineni kosi), potem pa pride vrtna zemlja. Sadiko je treba podpreti s kolom, enako kot v vrtu. Tekom rasti jo je treba nežno vezati s tkanino.
Tla
Paprika zahteva lažja tla, bogata s humosom in nevtralnega pH (6,5 - 7), ki se odlikujejo z dobro usklajenim vodozračnim razmerjem. Gojenje na gislih tleh (pod pH 6) je mogoče z apnjenjem tal. Paprika zahteva kolobarjenje in ni priporočljivo, da se pojavi na istem prostoru vsaj 4 - 5 let.
Vzgoja
Paprika zahteva precej toplote, ker preneha rasti na temperaturah izven intervala 15 - 36°C. Zahteva tudi veliko vode zaradi slabe sesalne moči korenine. Pomembno je tudi vzdrževati nevtralnost tal.
Kolobarjenje
Dobre predkulture so grah in stročji fižol, žita, soja in druge beljakovinske krmne kulture. Paprika je dobra predkultura drugim vrtnim kulturam, posebej koreninastim.
Zalivanje
Papriko je najboljše zalivati tako, da se večja količina vode izlije v prostor med vrstami. Zaliva se ob sami korenini ali čim dlje od nje, vendar nikakor po listih. Paziti je treba tudi na temperaturo vode. Premrzla voda bo šokirala rastlino, ki lahko potem izgubi cvetove ali rodi manj kakovostne plodove. Zaradi tega je dobro uporabljati deževnico ali stoječo vodo. Najpogosteje se uporablja kapljični sistem. Na ta način je omogočeno zalivanje kadarkoli tekom dneva. Vlažnost tal je treba vzdrževati na 70 - 80%.
Gnojenje
Prej smo že povedali, da paprika zahteva tla z nevtralno pH vrednostjo, ki jih je treba apniti v primeru pH manj kot 5,5. To se lahko nadzoruje tudi z gnojenjem s kalcijem. Izjemno dobro reagira na gnojenje s kompostom ali polzrelim hlevskim gnojem, še posebej v kombinaciji z mineralnimi gnojili. Hlevski gnoj izboljšuje mikrobiološke aktivnosti ter ohranja strukturo in rahlost tal. Dohrana se opravi 2 - 3 krat. Prvič potem, ko se paprike ukoreninijo, drugič ko so prvi plodovi z velikostjo oreha.
Nega
Nega nasada je odvisna od načina vzgajanja (na foliji ali brez folije). Kultiviranje sploh ni potrebno, če gre za vzgajanje na foliji. V primeru gojenja brez folije je potrebna kultivacija 2 - 3 krat, po namakanju.
Obrezovanje
Paprik ni nujno obdelovati, vendar bodo v tem primeru plodovi drobni in bodo počasi napredovali. Če vložimo malo truda in časa, bomo dobili velike in zdrave plodove. Pri gojenju bujnih sort je najboljše vzdrževati dve veje. Obrezovanje se opravi vsaka dva tedna. Izločijo se odvečne veje, ko presežejo višino 1,5 - 2 cm. Pomembno je tudi vzdrževati obremenjenost rastline s plodovi. Na veji je najboljše imeti do 5 - 6 enakomerno rasporejenih plodov, oziroma 10 - 12 plodov na rastlini. Pomembno je izločiti spodnje, rumene liste in bolne plodove.
Zaščita pred plevelom
Paprika klije razmeroma počasi. Plevel pa vzklije pred njo in to je prednost, ker ga je tako možno hitro uničiti. Plevel zavzame življenski prostor rastlinam, prispeva k izsušitvi zemlje, otežuje obdelavo, privlači razne škodljivce in bolezni... Plevel se uniči z redno kultivacijo. Pri odpravljanju plevela se uporabljajo herbicidi na osnovi aktivne snovi trifluralina (pred sajenjem), pendimentalina (pred presajanjem), napropamida (pred sajenjem paprik), klomazona (v sadikah, pred presajanjem).
Nabiranje
Paprike se nabirajo ročno, najboljše s škarami. Po nabiranju je treba biti pozoren, ker so veje zlahka lomljive. Prve plodove lahko okusite že po 50 dneh. Optimalni čas nabiranja paprike je tekom sončnega dneva, po jutranji rosi. Pomembno je izogibati se nabiranju takoj po dežju, saj vlažni plodovi hitro zgnijejo in splesnijo.
Sušenje
Paprika je pripravljena za nabiranje in sušenje, ko dobije svojo značilno barvo. Mora biti zrela, vendar ne prezrela. V primeru nedozorelosti bo v procesu sušenja začela gniti. Po nabiranju je papriko treba pustiti nakaj dni v košaro, da bi uvela. Ni dobro umivati paprike za sušenje. Raje jo le obrišite s krpo.
Papriko lahko sušite na več načinov. Najbolj enostavno jo je razprostreti po krpi in jo pustiti, da se suši v senci na odprtem, oziroma prezračenem mestu. Po sušenju jo spakirajte v suhe steklenke ali papirnate vrečke in jo hranite na temnem in hladnem mestu. Lahko jo tudi sušite v dehidratorju ali jo, zaradi estetike, nanižete na vrvico.
Skladiščenje
Sveže paprike se lahko hranijo v hladilniku do 5 dni. Lahko se skladiščijo v kleti ali nekje na temnem in hladnem mestu. Skladiščenje je možno tudi na razne druge načine, kot so zamrzovanje, kisanje ali konzerviranje v olju. Pomembno jo je hraniti stran od vlažnih prostorov, saj takšna mesta upočasnijo hlapljenje vode in proces venenja ter tako povzročijo gnitje. Plodovi s pecljem zdržijo dlje.
Bolezni
Paprika je vrtna kultura, ki jo pogosto napadajo bakterijske, virusne ali glivične bolezni. Nekatere izmed njih so: venenje paprike, bela gniloba, padavica, gniloba plodov (Phytophthora)...
Venenje paprike
Venenje paprike (lat. Verticilium albo-atrum) se opaža po postopnem venenju in sušenu. Listi omehčajo in visijo na svojih pecljah, čeprav so še vedno zeleni. Pojavi se tekom poletja, v najtoplejših dnevih (julij, avgust) po obilnem zalivanju. Fungicidi ne pomagajo.
Bela gniloba
Bela gniloba (lat. Slerotinia slerotionum) je bolezen, ki jo povzročijo glivice. Simptomi so najpogosteje opazni na steblu tik iznad tleh. Nastane vodenasta pega podolgovate oblike, ki se posotopoma širi. Na zajetem mestu se pojavi snežnobeli micelij. Nad tem mestom se listi posušijo. Na žalost, okužijo se tudi plodovi. Pomembno je upoštevati preventivne ukrepe (obdelava tleh z oranjem, kolobarjenje, razkuževanje tal) in uporabljati fungicid.
Padavica
Glivična bolezen, ki se pojavi že v fazi sadike ali pozneje v fazi vegetacije. Na začetku dobije vrat korenine rjavo ali črno barvo. Po nekem času rastline odmrejo. Za zaščito pred to boleznijo je potrebno politi mesto, kjer semena klijejo, s fungicidom na osnovi propamokarbov.
Gniloba plodov
Gniloba plodov (lat. Phytophthora) pojavi se v obliki svetlorjavih, nepravilnih peg na listih. Na steblu se pojavijo ovalne pege na mestu, kjer pecelj izhaja iz stebla. Plod se zmehča zaradi visokih temperatur. Bolezen se pojavi po obilnejšem zalivanju. Bolj izpostavljene so bolj bujne sorte. Najboljša rešitev proti tej bolezni je obilno škropljenje.
Škodljivci
Z rastom temperature se povečuje tudi verjetnost pojava škodljivcev paprike tako na odprtem, kot v zaprtem. V nadaljevanju preberite nekaj več o najpogostejših škodljivcih: tobakovi ščitkarji (Bemisia tabaci), kalifornijski tripsi (Frankliniella occidentalis), koruzni molji (Ostrinia nubilalis), rudarji listov in polži.
Tobakov ščitkar
Tobakov ščitkar (Bemisia tabavi) je majhna bela žuželka, dolga le 1 mm. Simptomi so številne klorotične pege ter medna rosa po plodovih in listovih. Pozneje se na teh lepljivih mestih pojavi sajasta plesen.
Kalifornijski trips
Kalifornijski trips (Frankliniella occidentalis) sodi med največje škodljivce paprike. Gre za majhno žuželko s podolgovatim telesom, ki jo najdemo na plodovih paprike. Najbolj mu ustrezajo mladi plodovi, zaradi česar le-ti ostanejo majhni in deformirani. Močno okužena rastlina ne more ustvariti normalno razvitih plodov. Kot rešitev se priporočajo insekticidi.
Koruzni molj
Koruzni molji (Ostrinia nubilalis) so zelo velike ličinke (do 2,5 cm). Zelo redko vstopajo v steblo paprike, številčnejše so na plodovih. Gre za škodljivec, ki običajno napada koruzo in se zaradi tega priporoča sajenje paprike stran od koruznih polj.
Rudar listov
Škodo povzročijo ličinke, ki živijo med dvema površinskima plastoma lista. Hranijo se z listnim tkivom in tako skozi liste vrtajo "hodnike". Zaradi tega nastanejo značilni vzorci, ki se lahko opazijo na obeh straneh lista. Na pecljih se pojavi temnovijolična barva in začnejo izgubijati svojo funkcijo.
Polži
Polži so najpogostejši škodljivci paprike. Lahko so s hišico ali brez nje. Hranijo se z listi, na katerih potem ostanejo luknje. Razen listov, jedo tudi kalčke in mlada stebla.
Uporaba
Paprike imajo veliko nutritivno vrednost in so bogate s številnimi suplementi. Razen uporabe v kulinariki zaradi lepih barv, arom in okusov, se uporabljajo tudi za zdravilne namene.
Ozimnica
Kulinarika
Paprike se lahko jedo sveže ali termično predelane . kuhane, pečene, kisane... Paprika se v številnih deželah uporablja kot dodatek solatam, enolončnicam, omakam, dušenim jedem in drugim okusnim pripravkom. Lahko se polnijo na razne načine, lahko se uživa tudi v surovem stanju. Mleta in posušena paprika je neizogibna začimba v vsaki kuhinji.
Medicina
Paprika je bogata s zeaksantinom, ki je pomemben za zdravlje oči in z vitaminom A, ki prepreči nočne slepote. Blaži nespečnost, PMS in stres. Redna konzumacija paprike krepi imuniteto, spodbuja proizvodnjo kolagena, dviguje razpoloženje, spodbuja rast las in metabolizem... Paprika se uporablja tudi kot želodčni stimulans, za zdravljenje krčev, driske in zobobola. Čisti pljuča in sinuse, ščiti želodec in spodbuja možgane k izločanju endorfina.
Zanimivosti
Paprika se uporablja že več kot dva ali tri tisoč let, o čemer pričajo poslikani predmeti z motivi paprike, najdeni v inkovskih grobovih.
Paprika se prvič omenja v zapisih Kolumbovega zdravnika Chanca iz leta 1494. Tam se omenjajo pekoče paprike, ki so se uporabljali kot začimba.
Špancem in Madžarom je uspelo vzgojiti sladke paprike s križanjem in selekcijo šele v 20. stoletju.
Paprika vsebuje celo 300% dnevnih potreb po vitaminu C. Vitamin C je pomemben za proizvodnjo kolagena, ki je telesu pomemben za vzdrževanje celovitosti krvnih žil, kože, kosti in organov.
Kolumb je našel suhe pekoče paprike, ki jih je pripeljal v Evropo, kjer so, zaradi pekočega okusa, menili, da gre za neko vrsto popra. Paprika je od tedaj pa vse do danes obdržala ime po popru. Beseda "paprika" je ena izmed besed z naših prostorov, ki se najpogosteje uporabljajo v angleškem jeziku.
Konica je mila (sladka), vendar čim bližje smo peclju, tem bolj paprika postane pekoča. Razlog za to je večja prisotnost kapsaicina, ki daje žareč občutek. Kapsaicin je najprisotnejši v tenkih mesnatih delih, ki spajajo telo paprike s semenom.
Foto: biwith / Pixabay
Dodaj odgovor