Topol (lat. Populus) je listopadno drevo iz družine vrbovk (Salicaceae), ki je na našem področju zelo razširjeno. Uvrščamo ga v enega izmed rastlinskih rodov iz družine vrbovk (glavni predstavnik je vrba, izmed 60 vrst sta bolj znana še topol in abatija, druge vrste pa so relativno redke in rastejo v tropskih gozdovih).
Latinsko ime populus pomeni narod in že od nekdaj označuje topol. Predvidevajo, da je bil poimenovan po besedni zvezi arbour populi ali drevo naroda. V slovenščini naj bi bila beseda "topol" popačenka besede "populi", vendar pa se tudi v drugih jezikih (angleščina, francoščina) uporabljajo podobni nazivi, ki imajo koren v besedi narod, tako da je bil topol že od nekdaj simbol narodov in boja za njihove pravice.
Topol je listopadno drevo, ki lahko zraste 20 - 35 m v višino in je znan po svoji hitri rasti. Krošnja je najpogosteje vitka in ozka, redko piramidne oblike. Korenine so zelo žilave in se hitro razraščajo, zato lahko povzročijo škodo ali dvigovanje zemlje na okoliškem področju.
Sprva ima topol gladko lubje, kasneje pa postane sivkasto rjavo, razbrazdano in razpokano. Listi so zelene barve s svetlejšim spodnjim delom, robovi so nazobčani. Pecelj je kratek in širši v spodnjem delu, zgornji pa se zoži v srčasto obliko. Cvetovi so podolgovati, resasti in rdečkaste barve. Cveti zgodaj, v marcu, še preden poženejo listi, oprašuje ga veter. Plod je glavica (mnogosemenski suhi plod, ki se odpre s podolžnimi loputami, zobci, pokrovčkom ali pa se seme iztrese skozi luknjice), ki se razpoči na nekaj delov in vsebuje dlakasta semena.
Topol je vrsta, ki je razširjena po celem svetu, saj raste v Evropi, Aziji, Severni Ameriki in v nekaterih delih Afrike. Najbolj mu ustreza lega ob potokih, v močvirjih ali na naplavinah rek, vendar ga zaradi gospodarskega pomena vzgajajo tudi plantažno.
Sorodniki
Vrste
Na svetu obstaja več kot 50 vrst topolov, vendar se zaradi njegovega pomena ta številka nenehno spreminja in se ustvarjajo novi hibridi. Nekateri viri trdijo, da obstaja na stotine vrst. Glede na to, da gre za zelo razširjeno in prilagodljivo vrsto, največje razlike izhajajo iz prilagoditev na del sveta, kjer raste. V nadaljevanju navajamo nekatere najpogostejše vrste.
Beli topol
Beli topol je dobil ime po belem lubju, ki je sprva gladko, kasneje pa razpoka in je podobno lubju breze. Vzgoja je enostavna, raste na vlažnih področjih ob potokih ali rekah in dobro prenaša neposredno sončno svetlobo. Cvetovi zgodaj dozorijo (v marcu) in privlačijo čebele.
Črni topol
Črni topol je bil prav tako poimenovan po barvi lubja, ki je sprva temno sivo, nato pa razpoka in postane črno. Drevo je zelo dolgoživo in visoko, krošnja je zelo ozka. Raste ob potokih in rekah, sadijo pa ga tudi po mestih, ker je zelo odporen na onesnaževanje. Uporablja se v lesni industriji za izdelavo vezanih plošč.
Sivi topol
Sivi topol je naravni hibrid belega topola in trepetlike. Lubje je sprva svetlejše barve, kasneje pa razpoka in potemni. Zelo je razširjen in enostaven za vzgojo. Uporabljajo ga za pridobivanje celuloze. Za razliko od črnega topola ima širšo krošnjo in močnejše korenine, zato ga ne vzgajajo na urbanih področjih.
Trepetlika
Trepetlika je topol z belim lubjem in listi, ki so na zgornji strani temnejši, na spodnji pa svetlejši, tako da izgleda kot bi stalno trepetali. Rastlina je zelo trpežna in razširjena. Zaradi odpornosti na onesnaženost jo pogosto vzgajajo v mestih. Les je izjemno mehak, zato ga uporabljajo za izdelavo papirne celuloze in vžigalic.
Jagned ali laški topol
Jagned ali laški topol (lat. Populus nigra 'Italica') je moška podvrsta črnega topola, vendar se šteje za ločeno vrsto. Zanj je značilna visoka rast in zelo ozka krošnja, kot pri cipresi. Veje so tanke, ob deblu, vrh pa se zvija navznoter. Najpogosteje ga vzgajamo kot okrasno rastlino, čeprav ga uporabljajo tudi pri izdelavi pohištva.
Kanadski topol
Kanadski topol je razširjen po Severni Ameriki, visoke rasti in je zelo odporen. Listi so dvobarvni, lubje pa je sprva gladko in svetlo, kasneje pa razpoka in potemni. Zaradi ozke krošnje ga vzgajajo v mestih, uporablja se tudi pri izdelavi pohištva. Ko plod dozori, iz njega padajo bela plapolajoča semena, ki se hitro razširijo.
Balzamični topol
Balzamični topol (lat. Populus balsamifera) je dobil ime po vonju lubja, ki ga uporabljajo za izdelavo balzama. Vrsta izhaja iz Severne Amerike in je zelo hitro rastoča ter uspeva skoraj na vseh področjih. Listi so ožji kot pri drugih vrstah topolov in imajo gladke robove.
Ozkolistni topol
Ozkolistni topol je najbolj razširjen v Severni Ameriki in Evropi. Prepoznamo ga po tankih zvitih vejah in ozkih podolgovatih listih. Poganjke so včasih uporabljali kot žvečilni gumi, danes se uporablja za izdelavo košar in pohištva. Pogosto ga uporabljajo pri križanju z drugimi vrstami, naj bi bil pa tudi sam hibrid med vrbo in balzamičnim topolom.
Gojenje
Vzgoja topolov je pomembna z gospodarskega vidika, ni pa zamudna ali zapletena. V nadaljevanju navajamo nasvete, ki jih je potrebno upoštevati za dosego želenega rezultata.
Kolobarjenje
Topol je zelo dolgoživa kultura, zato je to potrebno upoštevati pri sajenju drevesa. Če ga vzgajamo za pridobivanje lesa, ga je potrebno saditi na sadilni razdalji 2 m med posameznimi rastlinami in 3 m med vrstami. Pravilno kolobarjenje zmanjšuje možnost razvoja bolezni in omogoča lažje vzdrževanje.
Topol je izrazito prilagodljiva rastlina in se pri zasajanju parkov ujema z vsemi listavci.
Zalivanje
Zalivanje je odvisno od tega, v kakšnih vremenskih pogojih topol raste, vendar ima veliko potrebo po vodi, ker je hidrološka vrsta. V naravi najpogosteje raste ob obalah vodotokov ali na močvirnih področjih s stalnim dotokom vode. Pri načrtni vzgoji je potrebno načrtovati namakanje, da bodo imele rastline optimalno količino vode, ki jo potrebujejo za rast, in sicer kapljično namakanje, zalivanje s širokim curkom ali preplavljanje površine.
Spomladi rastlina črpa vodo, ki je ostala od topljenja snega ali obilnega dežja, poleti pa jo je v sušnih obdobjih potrebno redno zalivati. Največ vode potrebuje pozno spomladi in v začetku poletja, ko požene poganjke in raste, zato je takrat vzdrževanje vlažne zemlje nujno.
Gnojenje
S pravilnim gnojenjem lahko spodbudimo in pospešimo rast topola, zato je potrebno gnojilo redno in pravilno dodajati. Pred gnojenjem je potrebno analizirati tla. Osiromašena tla je potrebno pognojiti že pred obdelavo. Uporabimo organski hlevski gnoj, ki ga zaorjemo, da se zemlja razrahlja ter vpije zadostno količino hranilnih snovi. Mineralna gnojila dodamo v začetku cvetenja, še posebej pa je pomembno pri sajenju mladik, ko gnojila na fosforjevi osnovi pospešujejo razvoj korenin. Najprimernejše je tekoče gnojilo, ki ga dodamo med zalivanjem, čeprav se lahko uporabi tudi gnojilo v obliki peletov. Med sezono rasti je potrebno gnojiti dvakrat mesečno z gnojilom na dušikovi osnovi.
Razmnoževanje
Topol razmnožujemo s semeni ali potaknjenci. Najhitrejši je vegetativni način oz. s potaknjenci, ki jih odvzamemo v februarju ali marcu. Najboljše je, če izberemo poganjke iz prejšnjega leta ter jih odstranimo z ostrim nožem. Z mladike odstranimo vse odvečne liste in spodnji del, če je le možno, potopimo v rastne hormone. Rastlino je potrebno posaditi v humusno zemljo in redno zalivati, dokler se ne pojavijo prvi listi, kar je znak, da se je prijela. Mladi rastlini je potrebno zagotoviti tudi ustrezno oporo.
Presajanje
Pri presajanju topola je pomembno izvleči vse korenine, da se bo lahko rastlina nemoteno razmnoževala. Rastlino je potrebno presaditi spomladi in preden je stara 2 leti, ker so kasneje korenine premočne. Topol presadimo na končno mesto v vsaj 50 cm veliko sadilno jamo in ga zasujemo z zemljo do višine kot je bila do presajanja. Na koncu presajeno rastlino še dobro zalijemo.
Pomlajevanje
Topol je izjemno visoko drevo in ga je potrebno predvsem v mestnih središčih pomlajevati. Rastlino za nadaljnjo rast pomlajujemo iz mladik ali z odstranjevanjem starih in bolnih vej.
Tla
Topol je izjemno toleranten glede vseh vrst tal, tako da ga lahko najdemo v humusnih in globokih tleh, ustrezajo pa mu tudi peščena, močvirna, ilovnata ali nerodovitna tla. Pri sajenju je pomembno, da tla pravilno obdelamo in globoko zaorjemo ter odstranimo vse predhodne rastline. Topolu ustrezajo rahlo kisla ali nevtralna tla.
Podnebje
Topol je zelo razširjen in na splošno je rastlina zmerno celinskega podnebja. Neposredna sončna svetloba ga ne moti, čeprav lahko raste v senci drugih dreves ali v polsenci. Odporen je na močan veter in nizke temperature. Raste lahko do 1.000 m nadmorske višine, še posebej pa je pomemben zaradi odpornosti na mestno onesnaženje. Ustrezajo mu deževna in topla poletja, ko največ zraste, pozimi pa mu zadošča, če ga prekrije sneg.
Sajenje
Pri sajenju topola je potrebno razumeti njegovo velikost in se prilagoditi potrebam, da bomo dobili zdravo rastlino. Rastlina je zaradi svoje hitre rasti zelo priljubljena za vzgojo.
Čas sajenja
Topol sadimo zgodaj spomladi (že v februarju ali v začetku marca), če so tla odmrznjena. Rastlina je zelo odporna na nizke temperature in lahko zdrži tudi do -15°C. Pri klitju mora biti temperatura vsaj nekaj stopinj nad ničlo, da bo rastlina hitro vzklila.
Izbira podlage
Nekatere vrste topolov so naravni hibridi, vendar pa se s cepljenjem vrsta širi in ustvarijo se novi hibridi, ki so po videzu ali ekonomskih lastnostih primernejši za določeno področje. Cepljenje omogoči, da tudi sorte, ki so rasle na toplejših področjih, prenesejo hladnejšo zimo. Kot podlago za cepljenje vedno vzamemo drugo vrsto topola, na kateri naredimo rez in vanj vstavimo cepič. Tak način je dolgotrajnejši, vendar je prinesel najboljše rezultate. Pri cepljenju je potrebno uvajati večje spremembe postopno, zato je vedno dobro izbrati vrste, ki so si podobne in jih kasneje dodatno oddaljevati.
Sejanje
Topol lahko vzgojimo iz semen, čeprav to ni pogosto. Semena so zelo drobna, lahka in dlakava. Z lahkoto jih razširja veter, kar zagotavlja dobro razširjenost.
Pri sejanju je potrebno dati več semen v eno posodico, da se zagotovi večja kaljivost. Posejemo jih v rahlo in humusno zemljo ter redno vlažimo, da vzklije. Čeprav klije seme topola tudi pri nižjih temperaturah, ga je potrebno zaščititi pred zmrzovanjem. Rastlino lahko presadimo na prosto, ko razvije korenine.
Sajenje sadik
je najbolj zanesljiv in najlažji način vzgoje topola. Pri sajenju je pomembno, da izberemo ustrezno mesto, kar je odvisno od širine krošnje in položaja korenin. Izogibati se je potrebno sajenju ob objektu, ker lahko korenine dvignejo zemljo ter povzročijo škodo.
Potrebno je uporabiti zdrave in tretirane mladike ter jih redno zalivati in gnojiti. Mladike potrebujejo tudi oporo, da lahko pokončno rastejo. S sajenjem mladik lahko prostor ustrezno organiziramo, lahko pa jih sadimo tudi plansko npr. v obliki drevoreda.
Gojenje na vrtu
Kadar vzgajamo topol na vrtu, je potrebno vsaki rastlini zagotoviti dovolj zraka in sončne svetlobe, da bo bolj pravilno rasla. Rastline so odporne na veter, jim pa ustreza vlažen substrat, zato jih je priporočljivo saditi ob vodi.
Topol se dobro ujema z drugimi rastlinami. S pravilnim obrezovanjem iz topola naredimo lepa okrasna drevesca. Pri vzgoji na vrtu je potrebno topolu zagotoviti oporo, da ga veter ne prelomi.
Gojenje v rastlinjaku
Topol v rastlinjaku vzgajamo za potrebe nadaljnjega razmnoževanja, da dobimo zdrave in ukoreninjene mladike. V rastlinjaku se vzgoja začne s setvijo ali sajenjem potaknjenca. Zagotoviti je potrebno tudi namakalni sistem, da vzdržujemo enakomerno vlažnost substrata in omogočimo rastlini ustrezen razvoj. V poletnih mesecih je potrebno rastlinjak redno zračiti, v zimskih mesecih pa vzdrževati konstantno temperaturo, ki ščiti topol pred zmrzovanjem.
Nega
Topol je preprosto vzdrževati, zato je pogosta vrsta pri plantažni vzgoji ali vzgoji v mestih. V nadaljevanju navajamo nekaj pomembnih nasvetov za nego topola.
Faza mirovanja
Topol med zimo miruje, saj mu listje odpade v novembru. V tem obdobju ima zmanjšano potrebo po zalivanju in gnojenju. Mlade rastline lahko z zastirko zaščitimo pred zmrzovanjem korenin, z agrotekstilom pa pred posledicami, ki bi jih lahko povzročila teža snega.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada topolov zajema odstranjevanje plevela, košnjo in drobljenje zemeljske skorje. Odstranjevanje plevela je ključno med razvojem mladik, da se korenine pravilno in popolnoma razvijejo. Če je ustrezen razmik med rastlinami, lahko kosimo mehansko. Prostor za stroje potrebujemo tudi pri drobljenju skorje z brano. Zgornjo plast zemlje je potrebno razrahljati, da skorja ob nagli otoplitvi ne razpoka.
V prvih 3 letih rasti je potrebno sadiko okopavati na globini 5-8 cm.
Obrezovanje
Jeseni je potrebno obrezati veje le, če so se na rastlini pojavile bolne ali poškodovane veje. Z obrezovanjem lahko tudi vzdržujemo obliko ali pa upočasnjujemo rast rastline.
Med vzgojo mladih sadik pa je potrebno obrezovanje poganjkov. Glavna veja na eno- ali dvoletni mladiki se bo spremenila v deblo, mlade veje pa bodo oblikovale bodočo krošnjo. Veje, ki so preveč zrasle ali ki spreminjajo izgled drevesa, ostranimo v juniju, preden olesenijo. Z odstranjevanjem nepotrebnih vej zmanjšamo možnost, da bi drevo raslo pregosto ali postrani.
Pridelek
Topol posekamo z namenom obdelave lesa in uporabe za proizvodnjo papirja ali lesno maso. Rastlino lahko uporabimo takoj, ko se deblo okrepi in oleseni, optimalni rezultat pa je po 6 letih rasti. Drevo posekamo z motornimi žagami in ga na žagi obdelamo v želeno obliko.
Skladiščenje
Posekano drevo je potrebno ustrezno obdelati in skladiščiti na suhem, da se bo obdržalo čim dlje in ga bomo lahko uporabili.
Bolezni
Topol je rastlina, ki živi v vlažnih pogojih, zato je povečana verjetnost za pogost razvoj bolezni. V nadaljevanju navajamo, za katere bolezni gre in kako jih odpraviti.
Glivična bolezen skorje
Različne glivice lahko povzročijo glivične okužbe skorje, bolezen pa se zlahka širi v vlažnih razmerah. Prvi simptomi so pokanje skorje in smolnati skupki, ki se izločajo iz razpok. Preventivno lahko uporabimo fungicid in sajenje zdravih mladik. Pomembno je tudi, da je med rastlinami dovolj razmika, kar prepreči nadaljnje širjenje okužbe.
Topolov bakterijski rak
Topolov bakterijski rak je zelo agresivna bolezen, ki jo prepoznamo po razpokah s privzdignjenimi robovi. Iz ran najpogosteje curlja belkasta tekočina ali smola, ki povzroča nadaljnje okužbe. Rastlina se takrat nahaja v težkem stanju, zato se najpogosteje posuši in odmre. Okuženo rastlino je potrebno po pojavu prvih simptomov odstraniti iz nasada.
Nekroza skorje
Nekroza skorje je pogosta glivična bolezen, ki se širi v vlažnih razmerah, prenaša pa se z dotiki vej. Bolezen napade skorjo debla ali vej in povzroči luščenje, ki privede do nadaljnjih poškodb in dokončnega sušenja. Rastline je potrebno saditi z ustreznim sadilnim razmikom in se izogibati mehanskim poškodbam, ki spodbujajo okužbo rastline. Z uporabo fungicida preprečimo okužbo in propadanje rastline.
Listna rja
Listna rja se pojavi kot rdečkaste blazinice na listih, ki počasi okužijo cel list in se ta posuši. Zaradi konstantnega širjenja bolezen napreduje tudi poleti in povzroči prezgodnje odpadanje listov ter oslabitev debla. Za odpravo bolezni je potrebno redno škropljenje s kemičnimi sredstvi.
Škodljivci
Topol ni imun na škodljivce, ki se prehranjujejo z listi in poleg puščanja neuglednih sledi lahko tudi škodujejo listom. V nadaljevanju so našteti škodljivci in načini zatiranja.
Topolov gobar
Topolov gobar (lat. Lymantria dispar L.) je vrsta metulja, ki na topolu odlaga svoje ličinke in te se prehranjujejo z listi. Na listih povzročijo velike luknje, ki so podlaga za nadaljnje širjenje bakterij. Manjše število gobarjev ne povzroči bistvene škode, pri številčnejšem napadu pa je potrebno uporabiti insekticid.
Jelšev rilčkar
Jelšev rilčkar (lat. Cryptorhynchus lapathi) je škodljivec, ki se pogosto pojavi na topolu in se nanj zlahka prenese z drugega drevja. Z vrtanjem kanalov zelo poškoduje lubje, kar lahko povzroči, da lubje razpoka in odpade. Rastlina je nato v nevarnosti, da zmrzne. V primeru napada je potrebno uporabiti insekticid.
Topolar
Topolar (lat. Byctiscus populi) je zelo značilna žuželka za topol. Samica odlaga jajčeca na zdravih listih, ki se nato zvijejo in odpadejo. S tem ima topol zmanjšano zmožnost fotosinteze, kar upočasni njegovo rast in pospeši prezgodnje odpadanje listov. Za zatiranje topolarja je potrebno uporabiti insekticid.
Topolov kozliček
Obstajata veliki in mali topolov kozliček (lat. Saperda populnea; Saperda carcharias) in sta škodljivca, ki napadata vse vrste topolov. Samica izkoplje kanal od korenin proti vrhu in vanj odlaga jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke, ki med iskanjem hrane nadaljujejo z vrtanjem kanalov, prehranjujejo pa se tudi z mladimi listi. Poleg povzročitve estetskih težav, ošibi celotno drevo, kar lahko povzroči gnitje. Z uporabo kemičnih sredstev jih težko odpravimo, zato je najbolj učinkovita metoda, da jih mehansko poberemo.
Vrbova muha
Vrbova muha (lat. Helicomyia saliciperda Duf.) pogosto napade topol zaradi bližine in habitata, v katerem živi. Pojavi se spomladi in samica v lubje odloži jajčeca, ki se izležejo poleti. V skorji naredi majhne komore, iz katerih kasneje pridejo ličinke, ki povzročajo vedno večje poškodbe. Odlaganje jajčec se ponovi vsako leto, zato se luknja povečuje, kar povzroči odpadanje lubja in sušenje prizadetega mesta.
Uporaba
Topol ima pomembno uporabo v lesni industriji, za proizvodnjo biomase in pogozdovanje golih predelov. Zaradi svoje hitre rasti se pogosto uporablja za pogozdovanje golih obronkov, da se prepreči nastanek zemeljskih plazov ali za zmanjšanje poplavnih območij ob rekah, saj za rast potrebuje veliko tekočine.
Topol je pomemben tudi za čiščenje zraka, saj dokazano zmanjšuje vpliv negativnih delcev v zraku in se masovno zasaja v onesnaženih področjih mest. Ima močan koreninski sistem, ki čisti tla. V nadaljevanju je navedenih še nekaj načinov uporabe topola.
Gospodarstvo
Topolov les je mehak in ga je lahko obdelovati, zato ga uporabljajo v številnih panogah. Pomemben je pri izdelavi celuloze in papirja ter manjših lesenih izdelkov (npr. vžigalice). Uporabljajo ga tudi pri izdelavi vezanih plošč.
Pri izdelavi pohištva se uporablja neobdelan topol, ker slabo reagira na lakiranje. Pogosto ga tudi uporabljajo za izdelavo gajbic za prenos sadja in zelenjave. Topol se lahko uporablja tudi kot biomasa.
Posebej pa je pomembna topolova sposobnost hitre rasti ter s tem stalnega vira surovine za ekološko pridobivanje energije.
Zanimivosti
Topol je zgodovinsko cenjena in prepoznana rastlina, ki je še posebej znana na severu Evrope. Zaradi dostopnosti in preproste obdelave so topolov les uporabljali za izdelavo mečev, ščitov in skrinj. S kultivacijo so ga vzgajali za obrambo pred poplavami in preveliko količino vode.
Topol se je hitro razširil po svetu in prilagodil novim pogojem rasti. Zaradi gospodarskega pomena in hitre rasti je danes ena najbolj množično vzgajanih drevesnih vrst.
Topol so včasih uporabljali za izdelavo slikarskih platen, še posebej v renesansi, tako da so nekatere najbolj znane slike, vključno z da Vincijevo Mona Liso naslikane ravno na topolovem platnu.
Slikarska platna še danes izdelujejo iz topola, saj so cenjena zaradi učinkovitosti in dolgotrajnosti barv.
Listavci
Topol je eden številnih listopadnih dreves, ki jim je skupno, da listi, ki zrastejo v poletnih mesecih, jeseni spremenijo barvo iz zelenih odtenkov v tople rdeče, rumene, oranžne in rjave tone. Ta vrsta dreves je bila poimenovana po značilnosti, da pred zimo listje odpade z dreves.
Listavci se razlikujejo po višini, lubju, obliki krošnje in listov, tipu korenin, videzu plodov in cvetov,… Večina listopadnih dreves spomladi vzcveti z dišečimi cvetovi, ki privlačijo žuželke in se na ta način oprašijo. Iz oprašenih cvetov se razvijejo plodovi, ki so pri nekaterih vrstah užitni, pri drugih pa ne.
Med listavce prištevamo poleg topola še: robinijo, hrast, bukev, gaber, jesen, lipo, bezeg, akacijo, divjo češnjo, platano, lesko, kostanj, jagned, javor, jelšo, brezo, brest, vrbo in sadna drevesa.
Dodaj odgovor